Zaposlen sem na ministrstvu za zdravje, kjer se vsakodnevno srečujem z različnimi anomalijami sistema, ki prakticira svoj obstoj, čeprav v nikogaršnjo korist. Ves čas se postavlja vprašanje, kaj je prioriteta in kaj imajo posamezniki od našega zdravstvenega sistema. Na tovrstna vprašanja ne dobim odgovora, četudi uradno zaprosim zanj. Ne samo, da je tehničnopodporni kader prevladal nad vsebinskim. Je še druga poanta: v tem, da so vse skupaj vzeli v roke zdravniki, ki pa so že pregovorno slabi strategi in organizatorji. To se v naši hiši kaže na prav vseh segmentih. Ker se samo po sebi ponuja vprašanje, kdo je odgovoren za tako stanje oziroma kdo ga namenoma vzdržuje, gremo na vrh. Minister je seveda prezaposlen s strateškimi vprašanji nacionalnega pomena, zato je razumljivo, da se v vsakodnevne banalnosti in drobnarije ne bo mešal. Ob sebi ima pravo falango ljudi, ki ne obvladajo osnov vodenja oziroma dela s skupino in posameznikom. To pa sta temeljni točki vsakega odgovornega in uspešnega sistema. To so torej organizacija, komunikacija, zaupanje in odgovornost.

O organizaciji ne bomo več, lahko pa rečemo kaj o komunikaciji, ki je praviloma splošna in hierarhično-piramidalna. Navzgor kimajoča, navzdol pa biciklistična in močvirska. Vsi to sprejemamo kot nekaj samoumevnega. Če želimo razgovor s predstojniki, je to precej naporen projekt, kajti razumeti je treba, da so ljudje na vodilnih položajih prezaposleni in težko dosegljivi, medtem ko morajo biti podrejeni vsak čas na voljo za pogovor. Človek nehote dobi vtis, da se sestanki izvršijo le takrat, ko to želijo vodilni. Ko pa se pogovarjamo o zaupanju, je to posebna zvrst obnašanja ljudi v državni upravi. Tu namreč nihče nikomur ne zaupa in vsi dvomimo v vsakogar. Ker strokovnost ni cenjena in ker večina vodilnih kadrov ne obvlada osnov organiziranega dela, ni nič čudnega, če je nezaupanje vsestransko in celovito. Morda gre v primerih, ko vodja sektorja ali direktorata vtika nos v prav vsako, še tako majhno in nepomembno malenkost, za odraz tega, da sam ne dela nič koristnega ali pa vsaj nima ozaveščenega svojega položaja. Vodje bi morali razdeljevati delo in ga spremljati.

Če preskočim podrobnosti, ki nas dnevno spremljajo, se na koncu zazdi, kot da so od vsega početja še najbolj pomembni in bistveni prisotnost na delovnem mestu, registracija prihodov in odhodov, dovolilnice in poročila ob vsakem izhodu ter preganjanje tistih redkih kadilcev, ki se skrivajo po straniščih. Dodam lahko samo še sestanke, ki trajajo ure in ure in so kontraproduktivni, brez vsebine. Končni učinek pa je v obratnem sorazmerju z njihovo dolžino. Kljub vsemu sem prepričan, da je na našem ministrstvu precej kompetentnih strokovnjakov, ki suvereno obvladajo svoje področje dela, a kaj, ko je vodstvo večinoma iz medicinske stroke. To preprosto pomeni, da so absolutni nosilci vednosti in moči, ne glede na to, ali kaj vedo o stvareh, o katerih govorijo. Zoper to se ne da storiti nič, ker te ljudi nastavlja politika, ki pa je življenjsko zainteresirana, da se ne menja nič, vsaj dokler je na oblasti. Istočasno pa narašča število bolnikov s TBC med ogroženimi skupinami prebivalcev. A kaj nam to mar. Edina stvar, ki na ministrstvu za zdravje deluje koristno in smiselno, je klimatska naprava (pa še to le poleti).

Če grem na svoje področje: inštitut za slepe ali celovita rehabilitacija zanje nikomur ni mar. O gluhih ali ljudeh, ki se gibljejo s pomočjo invalidskega vozička, raje ne bi, ker bi s tem odprl preveč novih tem. In medtem ko zdravstvo razpada in se bolnišnice utapljajo v finančnem krču, minister odstavlja ljudi, ki so mu kdaj v preteklosti gledali pod prste, ko še ni bil tako vsemogočen, ali pa po direktivi svojega strankarskega šefa odstavlja direktorja UKC Ljubljana, ker se je postavil na stran oziroma v bran svoji sodelavki, ki je trn v peti vodstvu stranke. Ko v generalnem smislu postavim vprašanje, kakšna sta namen in vloga ministrstva, dobim odgovor, da je to vzdrževanje sistema, in če rečem, da je treba kaj konkretno storiti za ljudi, mi pravijo, da je sicer hvalevredno, da imam razvit čut za socialo, a da mi v tem primeru priporočajo, naj se raje zaposlim v nevladnem sektorju, kjer lahko pomagam ljudem, naša dolžnost pa je, da sistem deluje. Za ilustracijo si torej poglejmo, kako ta sistem deluje.

Navedel bom precej svež primer, ki se mi je zgodil v marcu. Po več kot dvotedenski virozi, ki se je počasi že umikala iz mene, so se mi zamašila ušesa, kar me kot slepca še posebej bremeni. Kako naj hodim v službo in kako naj se gibljem po cestah? Tako se na nedeljsko popoldne odpravim naravnost na ORL kliniko. Ura je bila popoldanska, okoli petih. Upal sem, da mi bodo v bolnišnici hitro rešili problem z ustreznimi zdravili, morda sčistili sluhovode ali karkoli že. Pred vrati klinike me je ustavil varnostnik in me vprašal, kam grem. Povedal sem mu, da k dežurnemu otologu, ker slabo slišim. Rekel mi je, da za to potrebujem napotnico. Čudim se, kje naj v nedeljo popoldne dobim napotnico. Odgovor se je glasil: »Na urgenci.«

Zgrozil sem se, saj sem že večkrat poslušal svoje znance, ki so mi govorili o večurnem čakanju. To mi sploh ne gre v glavo, saj je urgenca ravno zato, da se hitro in učinkovito pomaga. Prosil sem varnostnika, naj z mojo izkaznico stopi do dežurnega zdravnika in v mojem imenu prosi za pregled, sam pa bom naslednji dan pri svojem lečečem zdravniku dobil napotnico in jo prinesel na kliniko. Vrnil se je po nekaj minutah in mi povedal, da dežurne zdravnice nikakor ne more najti, saj je najbrž na viziti, zato mi svetuje, da mi preostane le obisk urgence, in če se bom vrnil z napotnico, me bo zdravnica sprejela. No, prav, pa pojdimo. Ustavim se na prvem okencu, kjer povem, da potrebujem napotnico za ORL. Pošljejo me nekam naprej na drugo okence, kjer moram ponovno razložiti, po kaj sem prišel. Zahtevajo zdravstveno izkaznico, in ko mi jo po nekaj minutah vrnejo, pravijo, naj se postavim pred sobo 26 in čakam. Prosim jih še, naj povedo, da potrebujem le napotnico in torej nimam nikakršnega namena krasti časa tistim, ki potrebujejo takojšnjo pomoč. Ne vem, kaj so mi odgovorili, saj sem imel res krepko zamašena ušesa.

S hčerjo stojiva na hodniku, medtem ko druga kroži z družinskim avtomobilom okoli po ulicah in išče parkirišče. Čakam in v nemoči glasno zabavljam nad našim zdravstvenim sistemom. Nekateri se smejijo in tako preganjamo mučno čakanje na vrsto. Mineva čas in vse, kar se zgodi, je to, da se vsakih nekaj minut pojavi hreščeči glas iz zvočnika, ki kliče paciente na različna vrata. Potem pride ven nekdo, ki je za tisti dan opravil in me pozna. Vprašam ga, koliko časa je čakal. Pravi, da ne predolgo, morda dve uri ali kaj takega. Šokiran sem nad dolžino čakanja in še bolj nad sprijaznjenostjo ljudi s tem. V trenutku mi je jasno, da je bil moj izlet na kliniko in urgenco le zapravljanje časa. Preveč sem jezen zaradi slabega sluha, da bi se lahko normalno pogovarjal z zdravniki in medicinskim osebjem, pa čeprav bi bili še tako prijazni. Rečem hčeri, da gremo, in sklenem, da bom šel naslednji dan k osebnemu zdravniku in dobil napotnico, s katero pa ne vem, kaj bom. Zjutraj naslednjega dne malo telefoniram in vsi mi zagotovijo, da lahko računam s pregledom tam v aprilu, ker so vrste čakajočih dolge in ne vem še kaj. Uvidim, da bom še dolgo trpel, če bom šel po tej poti. Tako telefoniram zasebni ordinaciji in dobim termin za pregled. Prosim vas, preberite natančno: čez nekaj ur še isti dan. Pregled ne traja niti deset minut, ko mi zdravnik postavi diagnozo in predpiše antibiotične kapljice. Kontrola čez deset dni. Plačam 60 evrov in grem v lekarno po zdravilo. Zdravstveni sistem deluje odlično pod pogojem, da imaš denar.

Premišljujem, kako je s tistimi, ki nimajo denarja, da bi si lahko privoščili zasebno zdravstvo. Ob tem pa je pomembno dejstvo, da je poleg dajatev, ki jih plačuje moj delodajalec za mojo zdravstveno oskrbo, treba imeti še dodatno zdravstveno zavarovanje. Še v socializmu je bila celostna zdravstvena oskrba zagotovljena in so ljudje hodili k zasebnikom le v primeru zobozdravstva. Tako vzamem torej teden dni dopusta, da se bom pozdravil, saj naglušen ne morem delati. Ko se s sodelavci pogovarjamo o tem, se plazi med nas občutek grenkobe. Kaj smo naredili z našim zdravstvenim sistemom? In se kar naprej vračamo k osnovi. Ministrstvo za zdravje je poklicano in odgovorno, da zagotovi ljudem celostno zdravstveno oskrbo, in če na začetku stvari niso prav zastavljene in organizirane, kako naj se potem zgodi kaj konkretnega na ravni bolnišnic, zdravstvenih domov, zdravil in naše skupne solidarnosti. Pri čemer ima veliko zdravnikov zasebno prakso in če se država loti zmanjševanja in krčenja plač, se to ne zgodi zdravnikom. Če pa se že, potem delujejo koncesije.

Ali je zdravstvo odraz celotne podobe stanja v družbi? Če je to res, se bomo morali resno zamisliti, kaj bomo storili, da se vrne osnovno poslanstvo zdravnikov in ljudi, ki delajo v zdravstvu. Vsekakor pa bomo morali tudi sami bolj spoštovati svoje zdravje. Z zdravim načinom življenja, brez kakšnih ideologij, ki le črpajo in sesajo denar iz lahkovernih duš. In še to, ko gledam množico zdravnikov na našem ministrstvu, se ne morem izogniti vprašanju, ki se mi ves čas zastavlja. Čemu toliko let napornega študija za to, da bi lahko premetavali papirje z ene mize na drugo, da bi izgubljali stotine ur na neproduktivnih sestankih in pasli svojo nečimrnost in občasno oholost vzvišenega poklica? Zdravniki! Ljudje vas potrebujemo v ordinacijah in bolnišnicah. Izpolnjujte svoje poslanstvo.

LUJ ŠPROHAR, Ljubljana