Nekatere ugotovitve v slabih sedem strani dolgem dokumentu so pravilne, njihova argumentacija pa je ohlapna in na povedni ravni. Sklicevanj, v pozitivnem ali negativnem pomenu, na obstoječe strateške usmeritve, sprejete na vladni ravni, v besedilu ni, zato gre po vsej verjetnosti za opis videnj, kako povečati učinkovitost in privarčevati goro denarja. Moteča je tudi odsotnost sklicevanja na evropsko Digitalno agendo ter podrejene dokumente. Tako nova strategija z ukrepi za zniževanje stroškov ne izkazuje kakovostnega premika ureditve področja državne informatike, ki je od prve Janševe vlade naprej hierarhično umeščena na tretji do četrti ravni upravnega aparata s temu primerno pozornostjo.
Pretežno infrastrukturna obravnava s premajhnim izkoristkom obstoječih informacijskih rešitev ter nekaterimi vidnimi monopoli pri uporabljenih rešitvah je ne glede na to, kdo je predsedoval vladi in vodil pristojno ministrstvo v zadnjem desetletju, postavila državno informatiko v zgolj servisno in varčevanju zelo izpostavljeno vlogo. Istočasna krepitev informacijskih sektorjev v posameznih resorjih s pomanjkljivo vladno koordinacijo je razvojno vlogo nekdanjega Centra vlade za informatiko dodatno reducirala. Dokument navaja nekatere resorne projekte, pri tem pa izpušča dva ključna projekta zadnjega mandata (e-Sociala in e-Visoko šolstvo), ki sta demonstrirala nujno nadresorno naravo informatike ter pokazala, katere so neinformacijske izvedbene težave pri povezovanju in usklajevanju javnih evidenc.
Branje Strategije in Ukrepov je za poznavalce informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) razumljivo čtivo, pri tistih z dodatnim poznavanjem notranjih razmer v državni informatiki pa poraja občutke od nelagodja do začudenja. Državna informatika je namreč kritična infrastruktura, vsaka sprememba mora biti vsebinsko korektna, organizacijsko usklajena in inženirsko dobro načrtovana. Če ni tako, smo preverjeno priča tehnološko-izvedbenim tveganjem ter upravičenemu nezadovoljstvu uporabnikov storitev. Struktura Strategije je pregledna in vsebuje pet vsebinskih sklopov. Vsak sklop oziroma njegova podpoglavja so opremljeni s pričakovanimi prihranki, kjer naletimo na prvo veliko oviro pri razumevanju dokumenta. Ob zneskovno široko izraženih prihrankih žal ne vemo, kolikšen je izhodiščni strošek dejavnosti. Vendar je tudi ta ovira z listanjem drugega dokumenta, to je predloga rebalansa proračuna 2012, premostljiva. Toda sledita prvo in drugo presenečenje. Prvo presenečenje: na proračunski postavki E-upravljanje, IKT in boljši predpisi je predvidenih 23,55 milijona evrov, prihranki, predvideni v Strategiji (sešteto po poglavjih), pa znašajo 27,4 do 40 milijonov evrov, kar je že na spodnji meji več, kot znaša izhodiščni proračunski obseg (vzamem v zakup, da bodo nekateri prihranki prepoznavni v drugih resorjih ali dejavnostih, vendar zanesljivo ne v tolikšni meri). Drugo presenečenje: postavka je do informatike mačehovska zgolj v letu 2012, v letih 2013 in 2014 je predvidena podvojitev sredstev na postavki E-upravljanje, IKT in boljši predpisi, kar je odlična novica za informatiko, vendar še vedno nezdružljiva z omenjenim pričakovanim razponom prihrankov. Upravičeno lahko sklepamo, da strategija ni logično povezana s predlogom rebalansa proračuna.
Navedeno nas kljub »milijonom v oblaku« ne sme odvrniti od vsebinskega branja Strategije, ki naslavlja kar nekaj pravih problemov. V uvodnem poglavju dokument vpelje pojem računalništva v oblaku, ki ga navaja kot odgovor na »dolge razvojne cikle« in »butično izvedbo računalniške infrastrukture«. Ker se obe navedbi ponovita še enkrat, bralec dobi vtis, da je računalništvo v oblaku prepoznano kot čudežna palčka, ki bo mimo dobro opredeljenih zahtev (večni problem državne uprave) in sistematičnega pristopa znižala stroške ter privedla do učinkovitih rešitev. Državni podatkovni oblak naj bi omogočil sestop s centralnega strežnika na domnevno cenejše rešitve: »Usmeritev je torej najem celovitih storitev v privatnem računalniškem oblaku ali najem storitev kot platforme prav tako v privatnem oblaku.« Ne gre zanemariti, da poštne in pisarniško-evidenčne aplikacije že doslej tečejo na precej razpršenih arhitekturah, zato napovedana zamenjava poslovnega modela ne izkazuje izrazite različnosti (oblak je izjemno širok pojem), saj še zmeraj govori o izbranem najugodnejšem ponudniku, ki mora »na svoje tveganje zagotoviti državi ustrezne kapacitete, ustrezne odzivne čase, ustrezni čas vklopov novih uporabnikov in predvsem samo potrebne kapacitete kot jasno merljivo storitev«. Navedba nikakor ne odgovori na očitek v prejšnjem odstavku istega dokumenta, kjer demonizira »drage zunanje izvajalce, ki delajo izključno za državo«. Če je namreč res tako, je to predmet visokega poslovnega tveganja gospodarskega subjekta, ne pa stvar strateškega dokumenta vlade.
Komunikacijsko omrežje javnega sektorja bo po izvedbi strategije doletela precejšnja sprememba. Država bo postavljena v vlogo »nekakšnega integratorja« in bo podeljevala koncesijo z enotnim javnim naročilom, pri tem pa predvideva tudi, da bo koncesionar odkupil trenutno komunikacijsko opremo. Zanimivo bo videti tehniški in poslovni vidik razformiranja hrbteničnega omrežja HKOM, kar je v dokumentu nedvomno napovedano. Ali bo koncesionar izbran, še preden bo omrežje ponujeno v odkup, ali bo obratno? Bodo v prehodnem obdobju procesi moteni? Kako bo to vplivalo na trg elektronskih komunikacij? Se bo vzpostavil nov monopol?
Tudi druga področja v Strategiji, kot so na primer integralne velike evidence, učinkovito naročanje, identifikacija ter e-izmenjava podatkov in dokumentov, ne slonijo na obstoječih dokumentih in dosedanjih praksah. V preteklih letih je bil posebno izstopajoč primer e-identifikacijskega dokumenta, ki je bil v času ministra Gregorja Viranta zastavljen tehnološko solidno, vendar žal brez odgovora na ključna vprašanja varovanja zasebnosti, ki jih je izpostavila strokovna javnost vključno z informacijsko pooblaščenko. Ministrica Katarina Kresal pa je pri noveli zakona, ki ureja osebno izkaznico, šla celo v drugo skrajnost in je možnost e-osebne izkaznica izključila, kot je povedala, zaradi dodatnih stroškov. Predlog, da bi (dokaj neznatne) dodatne stroške lahko nosil uporabnik, ni bil sprejet.
Strategija učinkovite državne informatike in Ukrepi za zniževanje stroškov na področju informacijske tehnologije zahtevajo širšo pozornost in bolj poglobljen pristop z upoštevanjem že narejenega in že identificiranih tveganj. Tudi če smo dobili vpogled v povzetek javnosti neznanih bolj poglobljenih dokumentov, ostajajo odprte dileme glede usklajenosti z rebalansom proračuna ter ustreznosti dveh velikih korakov v smislu koncesioniranja kritične informacijske infrastrukture na ravni omrežja in storitev v oblaku.
Predvolilne obljube, koalicijske obveze in interventni ukrepi so odlična priložnost za sprožitev sprememb tudi na področju državne informatike, vendar mora začetnemu strelu slediti premišljen in metodološko korekten pristop. Čas za spremembe v informatiki javnega sektorja nikoli ni pravi, zato so lekcije iz preteklosti, ko se je dobro zastavljenim projektom med potekom zmanjševala pozornost in odvzemali viri, več kot primerno opozorilo, da gre pri učinkoviti državni informatiki za nadresorski projekt.
József Györkös je profesor na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, državni sekretar na MVZT v času od 2008 do 2011.
