Kaj se je zgodilo s kulinariko v zadnjih 80 letih, je vprašanje, na katero naj bi na hitro in ne preveč površno odgovorili danes. Seveda je to nemogoče, še posebej zato, ker se kulinarika ni začela kot rokenrol glasba nekje sredi petdesetih, ampak so ljudje, še preden so se postavili na zadnje noge, jedli vse, od koreninic do mamutov, če so bili dovolj lačni, pa še kaj drugega, z zornega kota današnjih dni tudi manj užitno mesovje in rastlinje. Skratka, leto 1945 s kulinaričnega vidika ni bilo ravno prelomno, le počasi so se nepredvidljivi časi vojne spremenili v zmerno revščino, ki seveda sama po sebi še ni pomenila podlage za velike kulinarične užitke. Slovenske gospodinje enostavno še niso imele idealnih pogojev, da bi ustvarjale s sestavinami, ki so jih prve zapovedovale, malce pa tudi prepisovale v svojih knjigah Magdalena Pleiweis (1886), Minka Vasič Govekar (1903) ali Felicita Kalinšek (1923).
Pomaranče in govedina za zajtrk
Bogata slovenska kuhinja, ki je imela veliko povezav z avstrijsko kuhinjo, se torej leta 1945 ni razvila v vsem svojem sijaju predvsem zaradi sestavin, ki jih ni bilo lahko dobiti. V tistem času so razumljivo bolje jedli zmagovalci. Znano je, da se je Matija Maček znal zelo razburiti, če so mu s pršuta pozabili odrezati bel mastni del. Podobno je z mastjo operiral vrhovni poveljnik maršal Tito, ki je za zajtrk rad jedel govedino iz juhe, želatinasti del pa je odtrgal in ga za zabavo metal svojim psičkom. Na splošno je imel Tito rad vse meso, razen polžev, teh ni maral jesti. Poznavalci pa še posebej hvalijo njegov izbor dragocenih francoskih vin, ki jih je imel v kleti na Brionih. Da so bili pomembni komunistični voditelji tudi veliki jedci, dokumentirano dokazujejo z jedilnim listom pri Žerjavu v Ratečah, kjer imajo še vedno na voljo tudi Dolančeve rezance z jurčki, že na začetku pa pohvalo s podpisom Josipa Broza. »Hvala za potico bila je zelo dobra,« je brez vejice napisal naš takratni vodja.
