Poročevalci in analitiki si s tem niso kaj dosti belili glave, kot da je to bolj ali manj vseeno, važno je, da se zgodi. Edini, ki ga je poslušal, ne pa tudi (u)slišal, je bil njegov gost, ruski predsednik Putin, ki se je na Aljaski počutil kot doma. Od tam naprej se stvari razvijajo z bliskovito naglico, ki ji je komaj mogoče slediti. Washingtonski sestanek z Zelenskim in skupino evropskih voditeljev je bil za Trumpa priložnost, da popravi svoj ranjeni imidž in pokaže odločnost, da doseže mir. Kakršen koli mir. Naslednji korak, tristransko srečanje Putin-Zelenski-Trump, naj bi se zgodil v bližnji prihodnosti nekje v Evropi.
Konec vojne opredeli, kakšen bo prihodnji mir, zato je veliko več kot zgolj konec nasilja. Na novo zariše globalno/regionalno/lokalno politično in varnostno podobo ter predstavlja začetek novega obdobja. Dan Reiter nas v knjigi Kako se končajo vojne (Princeton, 2009) popelje od pogojev za začetek mirovnega procesa, prek njegovih faz, do končnega stanja – miru. Mirovna pogajanja kot tranzitno stanje med vojno in mirom nastopijo s ciljem, da se odpravi negotovost glede ciljev in zmogljivosti vojskujočih se strani po končanju sovražnosti. Večja ko je negotovost glede prihodnosti, večja je odločnost za doseganje popolne vojaške zmage in s tem manjša verjetnost za kompromisno končanje ne zmage ne poraza.
