Ni bilo prvič, da je Stresovo razumevanje verske svobode vzbudilo vtis, da je bistvo naše izkušnje naslednje: bil je komunizem, ki je zatiral versko svobodo. Verniki so bili drugorazredni državljani. Rimskokatoliška cerkev (RKC) je bila v totalitarnem režimu edina resna opozicija. Nato je komunizem propadel, vendar ne povsem, zato čisto prave verske svobode še ni.
Gotovo v takem scenariju svojo življenjsko izkušnjo prepoznajo mnogi slovenski katoličani višje starosti. V dani politični konstelaciji najbrž marsikdo »za zadoščenje« pričakuje še nekatere »premike«. Toda premiki s takih izhodišč bi utegnili biti napačni. Zato menim, da je nujno izpostaviti nekatere vidike, ki v Stresovem pogledu na versko svobodo izostanejo.
Ustanova, ki je v evropski in slovenski zgodovini najdlje nasprotovala verski svobodi, je RKC – in ne kakšna komunistična partija. RKC je verski svobodi izrecno nasprotovala vse do 2. vatikanskega koncila, to je do leta 1965, ko je sprejela dokument Dignitatis humanae (O človekovem dostojanstvu) oziroma Deklaracijo o verski svobodi.
Do takrat se je oklepala tradicionalnega pojmovanja, da je do svobode upravičen le katolicizem kot edina prava vera: »zmote«– sem pa so spadale tudi druge različice krščanstva – nimajo pravice do obstoja. Taka svoboda seveda nima nobene vsebinske povezave s sodobnim pojmovanjem verske svobode, ker tudi ni svoboda. Predkoncilske katoliške pobude za sprejem verske svobode, ki jih ni bilo malo, je vrh RKC štel za »indiferentizem« – nedopustno izenačevanje edine resnice (katolicizma) z zmoto, za latitudinarstvo, nedopustno mlačnost v odnosu do verskih resnic, za nesprejemljiva modernizem in liberalizem.
Stoletje do 2. vatikanskega koncila je tozadevno najbolj zaznamovalo stališče Pija IX., prvega papeža moderne dobe. Sprva reformističen in priljubljen je leta 1864 objavil okrožnico Quanta cura. Njen dodatek, Silabus osemdesetih zmot, je dodobra vznemiril takraten svet, katoličane in nekatoličane. V njem Pij IX. izrecno obsoja versko svobodo (svobodo vesti) in izreka anatemo (prekletstvo) nad tistimi, ki jo zagovarjajo (člena 15 in 16). Kdor meni, da ni več primerno, da RKC velja za edino vero v državi, druge pa so prepovedane, naj bo preklet (člen 77). Ločenost države in cerkve je nesprejemljiva (člen 55). Izrecno je obsodil stališče, da je protestantizem krščanstvo (člen 18). Prekleti naj bodo tudi tisti, ki menijo, da je sprejemljivo laično, od RKC neodvisno šolstvo (člena 47 in 48).
V praksi je to pomenilo, da se lahko versko drugačnost le tolerira, sprejema po sili razmer, ki pač niso vedno in povsod take, kakršne bi si želela RKC. Če okoliščine dopuščajo, naj bo prepričanje o edini pravi veri teza – idealna doktrina, ki se realizira v obliki čim več privilegijev. Kjer to ni mogoče, naj bo privilegiranost RKC hipoteza, ki preži na svojo priložnost.
Kjer je krajevna RKC pomežiknila verski svobodi, jo je papež obsodil. Sem spada obsodba tako imenovanega amerikanizma za časa Leona XIII., sicer strpnejšega naslednika Pija IX. V pismu ameriškemu kardinalu Jamesu Gibbonsu leta 1899 je Leon XIII. obsodil pojmovanja mnogih ameriških katoličanov, da je ločenost države in cerkva dobra rešitev. Toda kaj naj bi tudi bila boljša rešitev v razmerah, kjer je obstajalo več kot sto različnih cerkva, katoličani pa so bili, kot vsi drugi, verska manjšina med manjšinami?
Poleg Pija IX. so tako imenovano dolgo 19. stoletje (1789–1962) nato zaznamovali še trije Piji. In, nomen est omen, glede razumevanja verske svobode so si bili podobni; z manjšimi odstopanji zadnjega med njimi. Tako je imel tudi Pij X. svoj spisek 65 zmot (Lamentabili sane exitu, 1907), v katerem je obsodil katoliški modernizem in znanstveno obravnavo religije. Po Massimu Faggioliju (A Council for the Global Church, 2015) je Pij X. sprožil najbolj dramatično čistko med katoliškimi teologi v moderni dobi. S protimodernistično zaprisego (1910), ki je veljala do leta 1967, je bilo karierno onemogočenih na tisoče katoliških modernistov.
Koncilski preobrat je sledil težavnemu boju znotraj RKC. Premagana so morala biti številna nasprotovanja. Prepad med teorijo (doktrino) in življenjsko prakso katoličanov je moral postati tako očiten, da je vzbudil strah. Miniti je morala vojna, v kateri so se pošastno izpeli nekateri predsodki (antijudaizem), ki jih je stoletja gojila tudi RKC. Morda je RKC morala tudi skozi preizkušnjo, ki so jo prinesli različni socialistični oziroma komunistični režimi. Predvsem pa se je moral pojaviti človek, ki je znal razmišljati izven okvirov štirih Pijev. To je bil Janez XXIII.
O nenadnosti preobrata nam marsikaj pove primer ameriškega teologa (jezuita) Johna Murrayja: za to, da se RKC opredeli za versko svobodo, je začel agitirati v prvih letih po vojni. Bil je utišan: deset let ni smel objavljati. Nato pa je bil nepričakovano povabljen na koncil, na katerem je kot peritus (izvedenec) pomembno prispeval k oblikovanju Dignitatis humanae.
Ni pa šlo zlahka: za dokument, ki je znašal malo več kot dve dolžini tega članka, so teologi potrebovali več kot tri leta. Eden izmed razlogov je bilo pomanjkanje referenc v prid verski svobodi v spisih papežev minulih stoletij. Tako so šele predzadnji dan koncila mukoma združili, kar se je stoletja poprej zdelo nemogoče: prepričanje, da je katolicizem edina prava vera, s prepričanjem, da imajo pravico do verske svobode tudi drugi, saj za siljenje v zadevah vere ni opravičil.
Tu so na mestu špekulacije: če bi RKC že pred tem privolila v versko svobodo, se ji ne bi bilo treba soočati s takimi zunanjimi in notranjimi nasprotniki, kakršni so se zvrstili v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Če bi RKC že pred tem privolila v versko svobodo, zgodovina katoliških okolij ne bi bila zgodovina mučnih polarizacij, ki so jih kot pravilo prepoznali evropski sociologi. Nekatera izmed teh okolij tudi ne bi izkusila tako imenovanega konfliktnega vzorca sekularizacije: odprave privilegijev RKC na turbulenten, boleč in včasih čezmeren način. Katoliški modernisti, liberalci, protiklerikalci, socialisti, komunisti se namreč niso zoperstavljali koncilski RKC, zoperstavljali so se RKC, ki je moderni svet izrecno zavračala.
Predkoncilska RKC je bila problem tudi za mnoge parlamentarne demokracije. Potem ko je Pij IX. modernemu svetu napovedal vojno, je v ZDA vzbudil protikatoliška nativistična razpoloženja. Med ZDA in Svetim sedežem tudi zato ni bilo diplomatskih odnosov od leta 1867 do leta 1984, ko sta jih vzpostavila Reagan in Janez Pavel II. Med Francijo in Svetim sedežem so bili zaradi tega ali drugega Pija diplomatski odnosi večkrat zamrznjeni. Z Veliko Britanijo so bili diplomatski odnosi vzpostavljeni leta 1982. V socialistični Jugoslaviji, ki potemtakem ni bila izjema, so bili prekinjeni leta 1952 in obnovljeni leta 1970. Massimo Faggioli, eden vodilnih sodobnih poznavalcev koncila, meni, da si je RKC šele s koncilom pridobila državljanstvo v modernem svetu.
To pomeni, da socializem ali komunizem s svojim posegom v zgodovino ni v manjšem ali večjem obsegu prekinil delovanja ustanove, ki bi bila sama zagovornica verske svobode. Zato menim, da sta glede verske svobode problematični dve slovenski preteklosti, in ne ena, kot prepričuje Anton Stres. Problematični sta daljša in globlja katolicistična ter krajša in plitvejša socialistična. Če tozadevni problem vidimo le v »komunizmu«, ne moremo ničesar razumeti. Ob tem pa se izneverimo znanstvenim načelom, ki bi jim moral biti zavezan vsak profesor, tudi če je teolog.
To je priložnost za komentiranje še enega nastopa Antona Stresa, zadnjega pred kazensko upokojitvijo. Gre za nagovor ob maši za domovino s 24. junija 2013. Tudi takrat je videl problem predvsem drugje in v drugih.
Med dogodkom nadškof nagovori mnoge: »Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije, spoštovani gospod predsednik ustavnega sodišča, spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, spoštovani ekscelence veleposlaniki in drugi predstavniki prijateljskih držav, spoštovani člani državnega zbora in evropskega parlamenta, spoštovani gospod načelnik generalštaba in vsi častniki in člani Slovenske vojske, spoštovani gospod generalni direktor in vsi člani slovenske policije, spoštovani drugi visoki gostje, sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!«
Človek se vpraša, ali ne bi bilo povsem dovolj reči: »Spoštovani, pozdravljeni!« Saj so vse te goste konec koncev rodile in dojile človeške matere, mar ne? A to ne bi bilo v skladu s katoliško tradicijo snubljenja vplivnežev in odločevalcev, za kar pri mašah za domovino v obstoječi obliki tudi gre.
Vsi ti gostje so nato deležni poduka: »Znane Jezusove besede, naj damo cesarju, kar je njegovega, in Bogu, kar je božjega, kažejo, kje ima svoj izvir moderna ideja tako imenovane ločitve države in Cerkve. Pri samem Jezusu Kristusu.« Stoj in glej! Če bi to držalo, bi se morali vprašati, zakaj je RKC v ločenost privolila šele z letom 1965. Seveda je mogoče, da mnogi teologi v navedenih besedah vidijo osnove za ločenost države in religije, a to niti približno ni dejanska osnova moderne ločenosti. Citat se nanaša na ugotovitev različnosti (ne pa ločenosti) političnega in verskega. Davke ljudje plačujejo tudi v teokracijah, pa te zato ne poznajo ločenosti države in religije. Moderna ločenost temelji na pripoznanju obstoja in legitimnosti religijske oziroma nazorske različnosti ter nujnosti, da država do teh nazorov vzpostavi ekvidistanco. Če država vzpostavi prednostno povezavo z eno versko izbiro, dela krivico vsem drugim, s tem pa v družbi spodbuja nemir.
Glede na to ne čudi, da Anton Stres (ob drugi priložnosti) ne razume, zakaj v javni šoli ne morejo biti postavljeni križi (»Vsa Slovenija je posejana s križi in razpeli, samo v šoli ne sme biti križa?!«, Dnevnikov Objektiv, 24. december 2009). V tem smislu je zgrešena tudi sama forma »maše za domovino«: vzpostavlja starosvetni, predmoderni svet ene cerkve/partije in ene države.
Nato nadškof gostom zaupa, da se v Sloveniji načelo ločenosti zlorablja za odrivanje RKC iz javnega življenja. V tem je torej namen maše za domovino: da se institucija, ki je sodelovala v nemarni kolobociji s stotinami milijonov evrov, v privilegiranem prazničnem okviru za nameček prikaže še kot žrtev. Zdi se, da ima etika takih predstavnikov RKC zgolj eno zapoved: če se le da, ob vsaki priložnosti napeljati vodo na svoj mlin. Tako moramo bržkone razumeti tudi nadškofovo koketiranje z aktualno vlado.
