Na svetovni turneji Wrecking Ball v letih 2012 in 2013 se je vseeno nekoliko podredil vedno bolj razpaslemu trendu »izvajanja izbranega albuma v celoti po vrstnem redu pesmi na njem«. Izbiral je med Born to Run in Born in the U.S.A. Kot član avtobusne posadke na poti v Padovo sem po želji izstopal. Kot edini – tudi iz povsem praktičnih razlogov – sem namreč upal, da bo tokrat na vrsti Born to Run. Skladbe s plošče Born in the U.S.A. so namreč del rednega repertoarja, pravzaprav že skoraj koncertna obveznost, medtem ko dobršen del pesmi z Born to Run bolj poredko zaide v koncertno rotacijo. V množici sem bil osamljen v upanju, enako kot Bruce Springsteen po tržnem neuspehu prvih dveh albumov. Vedel je, da je naslednji njegova zadnja priložnost, zato je šel na vse ali nič. Konec oktobra, dva meseca po izidu albuma Born to Run 25. avgusta 1975, se je Springsteen kot prva rockovska zvezda sočasno znašel na naslovnicah prestižnih tednikov Time in Newsweek. Ni bil več poraženec, temveč zmagovalec.
Učne minute z malih plošč
V začetku leta 1975 Bruceu Springsteenu vsekakor ni bilo lahko. Nanj so se že lepili poveličevalni citati, kot sta »novi Bob Dylan« in »prihodnost rokenrola«, vendar to ni prodajalo njegovih plošč. Ob vsem navdušenju kritikov so se namreč kupci v ploščarnah še vedno neprizadeto sprehajali mimo polic, kjer sta samevala njegova prva dva albuma Greetings from Asbury Park, N.J. in The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle. Razlog je bil tudi nenavaden kompromis, saj je založba Columbia Records na prigovarjanje njegovega menedžerja Springsteena prej slišala in ga s tem tržila kot klasičnega kantavtorja, in ne kot polnokrvnega rockerja. Poleg tega so bile njegove pesmi pravi mali romani in niso ustrezale obsegu triminutne male plošče kot vstopnice za na lestvice. Kakor koli se sliši nenavadno, mu je slogan »novi Bob Dylan« prej škodil kot koristil. Takšnega mnenja so bili tudi obiskovalci njegovih celovečernih koncertov, ki so Springsteena videli na delu, kako se je prav nič odtujeno dylanovsko razdajal in poenotil s svojimi poslušalci.
Imena junakov v njegovih pesmih so se spreminjala, vendar nikdar odnos do popularne glasbe in njene (dotedanje) zgodovine. Bruce Springsteen je bil namreč eden redkih, ki se je zavedal, da je zvezdništvo v rokenrolu varljiva in hitro pokvarljiva predpostavka, zato je navdih poiskal predvsem na malih ploščah – tistih, iz katerih smo se naučili več kot v šoli – bolj kot ne prezrtih glasbenikov. Na njih je bila globoko vrezana robustna in neponarejena iskrenost, ki jo je sam oddajal z odra. Pred leti mi je saksofonist Rob Lind omenil, da ko se je po koncertu v Seattlu predstavil in zahvalil Bruceu Springsteenu, da je s priredbo pesmi Have Love Will Travel (1965) veliko lepega naredil za njegovo garažno skupino The Sonics, je ta takoj vse izpustil iz rok ter se z izbranimi besedami poklonil njihovemu vplivu na njegovo početje. Ključno vprašanje je torej bilo, kako energijo z odra prenesti v studio in jo odtisniti na košček črnega vinila.
Usodni zapis
Da so bili koncerti res nekaj posebnega, lahko občutimo v zapisu z nastopa v klubu Main Point v pensilvanskem mestecu Bryn Mawr. V začetku leta 1975 je bil Bruce Springsteen s svojo skupino E Street Band v klubu za 270 obiskovalcev reden gost, posnetek pa je še toliko bolj antološki, ker na njem slišimo štiri skladbe, ki so pozneje našle prostor na Born to Run – naslovna She's the One, Jungleland in Thunder Road, takrat še naslovljena Wings for Wheels, junakinji pa ni bilo ime Mary, temveč Angelina. Ravno na teh turnejah vzdolž vzhodne obale ZDA je Bruce razbijal predsodke o rockovski zvezdi kot izključno vikend zabavljaču, katerega naloga je sprostiti med tednom nakopičene napetosti med ljudmi. V nobenem primeru ni šlo za bežanje ali izogibanje, kakor so kasneje večkrat celo napačno tolmačili in prevajali pesem Born to Run, temveč potrebo po iskanju in raziskovanju boljše prihodnosti. V skladbah je namreč povzel atmosfero ulic ameriškega urbanega obrobja do vpadnic, ki vodijo v velemesta. Sanje teh malih junakov z modrimi ovratniki je prenesel v rockovski medij, kar je med prvimi spoznal novinar časopisa The Real Paper Jon Landau, ki je po enem od koncertov zapisal, da je videl prihodnost rokenrola in ime ji je Bruce Springsteen. Prepogosto je stavek preveč iztrgan iz konteksta, saj je Landau v omenil še, da je obenem videl tudi celotno rokenrol preteklost, kar vsekakor ni nepomembno prav v razmišljanju o albumu Born to Run, da je bil to trenutek, ko se je znova počutil mlad, in da je znova prepričan, da so v rokenrolu še vedno mogoče veličastne stvari. S tem je vstopil v Springsteenovo življenje in odločilno vplival na (vse) njegove naslednje korake. Izkazalo se je, da je bil prav on tisti manjkajoči člen v mozaiku do uspeha. Glasbe Brucea Springsteena ni le razumel, temveč tudi občutil, saj ni bil kakšen koristoljubni vsepoznavalski prišepetovalec iz zaodrja, temveč je iz množice pod odrom stopil nanj in Bruceu neposredno prenesel sporočila njegovih privržencev.
Vzpon nove rockovske zvezde
Prav prek Landaua je Springsteen spoznal, da njegova glasba nekomu nekaj pomeni. Sedaj je bilo vse le še na njem. Zavedal se je, da bo naslednji album dal dokončne odgovore na vprašanje o prihodnosti njegove glasbene kariere. Razpoloženje je nihalo, včasih ga je celo prijelo, da bi zažgal vse posnete trakove in se enostavno preselil za tekoči trak v kakšni obmestni tovarni. Pod vtisom glasbe petdesetih in šestdesetih let in izvajalcev, kot so Roy Orbison, Duane Eddy, Elvis Presley, The Beach Boys, Bob Dylan in Phil Spector, je hotel posneti mogočno ploščo, največji rokenrol album do tistega trenutka, ki bi poslušalcem sporočal, naj vztrajajo in uživajo življenje s polnimi pljuči. Prostora za pesimizem ni bilo, čeprav je med samim snemanjem prišlo do nekaj rošad v postavi E Street Banda. Snemanje albuma je trajalo šest napornih mesecev. Springsteen je bil namreč zelo natančen. Vse zvoke, vsak ton in zlog, ki si jih je zamislil, je hotel ujeti na trakove. Predvsem želja po oblikovanju Spectorjevega »zidu zvoka« je zahtevala veliko dodatnih nasnemavanj, s čimer je vsak nov posnetek oteževal zaključno miksanje pesmi. Povsem se je posvetil delu na albumu, imel je le nekaj dogovorjenih koncertov – pa še takrat je v kombiju na poti do kluba in nazaj popravljal besedila in pilil aranžmaje.
Da je na pravi poti, je začutil novembra 1974, ko je njegov takratni menedžer in producent Mike Appel skladbo Born to Run razposlal različnim radijskim postajam v ZDA. S tem je resda prekršil poklicni dogovor z glasbeno založbo Columbia Records, a je v zameno dobila potrdilo, da je njen pogodbenik na pravi poti. Pesem je namreč vzbudila ogromno zanimanja pri poslušalcih in že postala obvezen del Springsteenovega koncertnega repertoarja, o čemer izpričuje tudi prej omenjeni posnetek iz kluba Main Point. Čelnikom založbe je postalo jasno, da se tokrat obeta zares nekaj velikega (in donosnega!), zato so vložili še nekaj prej nepredvidenih dodatnih sredstev za potrebe snemanja, hkrati pa zagnali obsežno promocijsko kampanjo, čeprav je Bruce takrat pravzaprav ni več potreboval. Publika je že posvojila novega heroja, ki jim je prek svojih pesmi posredoval iskrena sporočila, ki jih reklamni slogani ne morejo. »Zapomnite si. Na koncu nihče ne zmaga, če ne zmagamo vsi!«
Nazaj v prihodnost
Jon Landau je v marsičem imel prav, a je preslišal eno pomembno podrobnost. Bruce Springsteen je predstavljal prihodnost rokenrola, vendar ne v svoji glasbeni viziji. Born to Run je izrazito rockovska plošča, ki pa ni napovedovala prihodnosti rokenrola, prej njegov repasaž z naslonitvijo na soulovske kataloge založb Motown in Stax. Zvok na albumu je res bogato »spectorsko« orkestriran, a v istem odštevanju tudi surov. Neprilagodljiv. Album je povsem sinhroniziran z velikim zlomom rockovske aristokracije leto ali dve kasneje, vendar ne skozi uničujočo prizmo punkovskega nihilizma, temveč skozi početje romantičnega izobčenca. V ozadju ni bilo nobenih površnih ritualov, temveč prvobitne vrednote, oplemenitene s svežo ustvarjalno vizijo. Bruce Springsteen je res z nekaj dodatnega truda dokazal, da je v rokenrolu še vedno dovolj prostora za iskreno strast in sočutje, da je mogoče prepevati o usodah vsakdanjih ljudi brez bojazni, da bi pesmi zvenele plehko ali pretirano vzneseno. Naslovna pesem je postala himna generacije, ki je odrasla z njim, tudi sam pa se pogosto vrača k njej. Večkrat je povedal, da je to edina skladba v bogati karieri, ki jo še vedno zares občuti, zato si nastopa brez nje enostavno ne more zamisliti. Tudi petdeset let kasneje svojega odnosa do nje in albuma ni spremenil. Plošča se je že v predprodaji uvrstila na lestvice in se kasneje povzpela do tretjega mesta na lestvici Billboard, kjer se je več kot dve leti gibala v razvrstitvi sto najbolje prodajanih plošč. Ne le plošča, posebno mesto je našla tudi naslovna fotografija, na kateri Bruce sloni na saksofonistu Clarenceu Clemonsu. Ljubitelji popularne glasbe so z njo dobili novo rockovsko zvezdo, katere verodostojnost nikdar ni bila pod vprašajem. Pisec teh besed pa, na žalost vseh sopotnikov na avtobusu, na prej omenjenem koncertu v Padovi program Born to Run v celoti. Počutil sem se odlično, ne pa kot zmagovalec.
