V odnosu do oblasti in trga lahko tvorbe civilne družbe delujejo sinergično, dopolnilno, paralelno ali antagonistično. V vsakem primeru pa gre za soodvisno delovanje. Kolikor bolj sta trg in družba disfunkcionalna v odnosu do ljudi, ki živijo v državi, toliko bolj se krepita vloga in pomen organiziranosti civilne družbe. Nevladne organizacije ali organizacije civilne družbe so najbolj pogosta in množična oblika organiziranosti državljanov v socialnem tkivu zunaj političnih strank.
Danes o nevladnih organizacijah veliko beremo in poslušamo. Pozornost, ki so je deležne, ima dva glavna izvora. Prvi je ta, da živimo v okoliščinah, ki terjajo angažiranje socialnega tkiva za dobrobit države in skupnosti. Rečemo lahko, da smo v večkratno krizni situaciji: zaradi epidemije, zaradi podnebnih sprememb, zaradi družbenih tokov, ki ogrožajo našo varnost in prihodnost, kot so ponovno porajanje fašizma in mednarodni konflikti.
V takšnih okoliščinah postane še mnogo bolj očitno, da država ne zmore obvladovati kriznih dejavnikov in da kapitalski trg še prispeva k neugodnim okoliščinam, z večanjem socialnih razlik in potiskanjem vse večjega števila ljudi v revščino. A ne gre le za to, da država zaradi pomanjkanja sredstev, ekonomskih okoliščin, pomanjkanja dobre volje ali modrosti odločevalcev ni kos situaciji. V sedanjem času se nam dogaja, da vodstva držav razkrajajo in klestijo osnovna, v ustavah zapisana načela delovanja sodobnih družb, predvsem načela demokracije. Razumljivo je, da se v takšnih okoliščinah dejavnosti nevladnih organizacij razraščajo in postajajo bolj glasne in vidne.
Nevladne organizacije delujejo na vseh področjih življenja ljudi – od kulture, varstva narave, civilne zaščite do gasilcev. Ker so zapisana razmišljanja nastala ob 30-letnici delovanja Slovenske filantropije, Združenja za promocijo prostovoljstva, se razmislek osredotoča na humanitarno področje.
Zasluge humanitarnih nevladnih organizacij vidimo predvsem v tem, da dopolnjujejo vlogo države v skrbi za socialno ogrožene in pomoči potrebne. Toda ta človekoljubna in pretežno karitativna vloga nevladnega sektorja je le del njegove koristnosti za dobrobit ljudi. Njegov prispevek ima razsežnosti, ki sežejo v malodane vse pore skupnosti in kakovosti življenja njenih članov. So vir idej, ustvarjalnosti in človeških energij pri izvajanju mnogih dejavnosti, ki izboljšujejo življenja in varujejo in/ali krepijo telesno in duševno zdravje ljudi. Naj omenim le številna društva bolnikov, ki nudijo večplastno podporo svojim članom in jih motivirajo za samozaščitno vedenje. Formalno zdravstvo v vse večji meri sodeluje s takšnimi društvi. V Angliji je zdravstveni sistem organiziran tako, da so zdravstvene službe bolnikom začele predpisovati vključevanje v različne socialne interesne in druge dejavnosti, ki prispevajo k zdravju in jih izvajajo nevladne organizacije (Social Prescribing and Community-Based Support). Ta strategija je že pokazala izboljšanje zdravstvenega stanja in zmanjševanje stroškov zdravljenja.
Včasih smo rekli, da nevladne organizacije počno tisto, kar je država nehala delati (na primer opustitev mnogih storitev socialne države) ali česar državni sistemi še ne delajo, ker so bolj počasni v odzivanju (na primer nekatere oblike skrbi za socialno prikrajšane ali begunce). Vendar nikakor ne gre le za zapolnjevanje vrzeli v izvajanju tistega, česar državne institucije ne zmorejo zaradi omejenosti kapacitet in resursov, zaradi neprožnosti sistemov in zakonodaj ali zaradi pomanjkanja politične volje. Nevladne organizacije ustvarjajo nove oblike in vsebine, so valilnica novih idej in praks, preprosto zato, ker so bolj fleksibilne, bolj odprte in spodbudne za novosti ter eksperimentiranje, kot so to lahko državne institucije.
Nevladne organizacije s svojim inovativnim delovanjem prispevajo tudi k znanosti. Angleško besedno zvezo »citizen science« prof. Zdravko Mlinar prevaja z »znanost državljanov« ali »občanska znanost«. Odraža potrebo po odpiranju slonokoščenega stolpa čiste znanosti v odkritja in znanost, ki jih proizvedejo ljudje – neznanstveniki. Podmena je, da lahko državljani znanstvena odkritja producirajo tudi zunaj formalnih raziskovalnih institucij in da sodobne raziskovalne dejavnosti zanemarjajo te vire spoznanj in znanj. Veliko tega se dogaja v nevladnem sektorju kot nekakšno akcijsko raziskovanje, to je uvajanje novih modelov delovanja in spremljanje njihovih učinkov. Druga vloga udeleženosti nevladnih organizacij v sferi znanosti je širjenje in uveljavljanje neposredno koristnih znanstvenih spoznanj, saj nevladne organizacije lahko dosežejo nekatere obrobne skupine, ki najbolj potrebujejo učenje in ozaveščanje, a se ne odzivajo na običajne metode diseminacije le-teh.
Nevladne organizacije imajo tudi politično funkcijo – ne v smislu političnih strank, temveč pri vplivu na državne politike, ki zadevajo dobrobit ljudi. Opozarjajo na neustrezne rešitve vladnih odločevalcev, predlagajo drugačne rešitve, delujejo kot socialni aktivisti. Delujejo tudi kot korektor ali oponent neustreznih ali škodljivih odločitev formalnih struktur odločanja. Četudi se nevladne organizacije definirajo kot apolitične tvorbe, imajo svojo filozofijo in ideologijo – podobno, kot ju imajo politične stranke. To je večinoma ideologija bratstva, solidarnosti, enakosti in svobode. Nekateri združujejo te označevalce z izrazom »levičarska ideologija«. Nekatere organizacije so neposredno aktivistične, druge sporočila o tem, kaj zaznavajo v svojih strukturah, pošiljajo na bolj prikrit način. Če Karitas sporoča, da narašča število oseb, ki prihajajo po hrano v njihova skladišča, to pomeni, da je v državi nekaj narobe, ker je vse več revnih ljudi, ki ne morejo preživeti z dohodki iz svojega dela, socialnih pomoči ali pokojnin.
Rečemo lahko, da nevladne organizacije prispevajo k obstoju demokracije v svetu, ki sicer priznava demokracijo kot najboljšo možno družbeno ureditev v tem trenutku obstoja našega planeta, a jo očitno razgrajuje. Ideološko večina nevladnih organizacij, katerih dejavnost je kulturnega ali humanitarnega značaja, deluje kot protiutež vrednotam in vrednostim kapitala. Širijo in udejanjajo ideje solidarnosti ter dobrobiti skupnosti kot nasprotje individualizmu in egoizmu, ki sta osnovni vodili neoliberalnega kapitalizma. Terjajo in včasih tudi omogočajo več svobode ter enakosti zatiranim in prikrajšanim skupinam, kot so brezdomci, migranti, begunci. Pritegnejo mnoge, ki bi radi prispevali k dobrobiti svojih skupnosti zunaj političnih strank. V sedanjem času v Sloveniji lahko ugotavljamo, da v aktivistične dejavnosti pritegnejo tudi mlade in postajajo vse bolj vplivna sila družbenih dogajanj.
Drugi razlog za to, da so danes nevladne organizacije aktualne, je pogosto neprijateljski odnos vodstvenih struktur do njihovega delovanja. Ta seže do izjav, da so nevladne organizacije pijavke, ki sesajo državni denar, nevladniki pa paraziti, ki ne naredijo ničesar koristnega. Morda nevladne organizacije res ne delujejo vselej tako, kot bi tisti, ki se imajo za državo, želeli. Toda če odmislimo kritični duh nevladnega sektorja, ima državna oblast od njega koristi. Nevladne organizacije pomagajo državi z zmanjševanjem stisk njenih državljanov in s tem zmanjšujejo pritiske in tendence upora državljanov zaradi disfunkcij državnih vodstev. Pomagajo ji tudi z opravljanjem funkcij, ki bi jih morala opravljati država (na primer pro bono ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja). Ob tem naj omenim, da je tovrstna pomoč državi tudi predmet kritikov, ki vidijo dobrodelne dejavnosti nevladnega sektorja kot odvezovanje države od njenih dolžnosti do državljanov. V času, ko vse merimo z denarjem, obstajajo izračuni vrednosti delovnih ur, ki so jih opravili prostovoljci v okviru nevladnih organizacij za dobrobit svojih skupnosti in njenih pomoči potrebnih članov. Ti kažejo, da so investicije v nevladni sektor za državo donosne, ker njegove usluge stanejo znatno manj kot usluge državnih institucij.
In nenazadnje, dejavnosti nevladnega sektorja so eden izmed stebrov socialnega kapitala oziroma mreže odnosov med ljudmi v skupnosti, ki imajo enake vrednote in cilje ter delujejo za javno dobro in dobro skupin ter posameznikov v stiskah. Za državljane so pomembne širše razsežnosti obstoja nevladnih organizacij: vpliv na pozitivno videnje sveta in človeštva, na upanje, kar krepi lastne moči za obvladovanje težav. Že njihov obstoj in delovanje sporočata, da so na tem svetu poleg slabih in ogrožajočih tudi dobre in varovalne sile, dogajanja in sočutni ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Morda zadnji stavek zveni romantično in starinsko, ampak obstoj in prepoznavanje dobrega nam dajeta moči za obvladovanje stisk in nedobrega.
Seveda pa nevladne organizacije ne predstavljajo utelešenja vsega dobrega in ne delujejo brez stranpoti ter napak. Navsezadnje je tudi Kukluksklan organizirano gibanje civilne družbe, nekatere druge profašistične organizacije pa obstajajo in delujejo tudi v današnjem času. Svoboda združevanja pač velja za vse.
Nevladne organizacije tudi ne delujejo v družbenem vakuumu in so podrejene zakonom trga ter birokracije. Prvo pomeni, da se morajo za svoj obstoj prilagajati povpraševanju, predvsem se morajo odzivati na razpise različnih struktur – od Evropske komisije do ministrstev – in se angažirati pri vsebinah, ki morda niso čisto po njihovem izboru, da bi preživele. Pomeni tudi, da vse več energije in sredstev posvečajo na trgu etabliranim načinom promocije, da bi pridobile simpatizerje, člane in sredstva. Obenem jih vse bolj obremenjujejo birokratska dela, podobno kot obremenjujejo javne državne službe: zdravstvo, socialno varstvo… Birokracija izčrpava njihove energije, delovne ure oziroma jih preusmerja od delovanja za substanco njihovega poslanstva k papirnatemu in formaliziranemu delu.
In končno: tudi v nevladnih organizacijah smo samo ljudje, vsak s svojimi napakami, šibkostmi in slabim, ki je v vseh nas. Seveda se tudi v nevladnih organizacijah lahko dogajajo nečedne reči, kot se dogajajo v državnih institucijah in podjetjih, z eno razliko: da je višina morebitnih kraj ali poneverb manjša, ker so denarna sredstva, ki jih obračajo nevladne organizacije, mnogo manjša.
Obstajajo tudi načelne kritike, namenjene nevladnemu sektorju. Pogost očitek je, da prevzema naloge države in s tem namesto državnih institucij ter lokalnih oblasti skrbi za ljudi v stiski in potrebe skupnosti. Morda je očitek marsikdaj upravičen. Toda ob odločanju med tem, ali bomo izvajali socialne pritiske na strukture moči in čakali na izid merjenja moči med civilno družbo in političnimi strukturami ter žrtvovali ljudi v stiski, ali pa bomo ljudem pomagali, človečnost prevlada nad načelnostjo in socialnim aktivizmom. Poskušamo pač pomagati konkretnemu človeku v stiski, tukaj in zdaj. Korektiv takšnih stališč in delovanja je glasnost nevladnih organizacij, s katero izvajajo pritiske na odločevalce.
Drugi očitek je odsotnost trajnosti. Povedano poenostavljeno: dokler za projekt obstaja denar, dejavnost teče. Prostovoljec dela, dokler je pri volji delati. To res velja za mnoge projekte nevladnih organizacij. Dejavnosti v okviru državnih ali lokalnih struktur oblasti so mnogo bolj zanesljive in trajne.
Naslednja šibka stran je poljubnost delovanja. Lahko se zgodi, da problem, ki se ga bo lotila nevladna organizacija, v očeh javnosti ni najbolj pereč in aktualen problem skupnosti. Včasih je izbor odvisen od interesov posamične osebe ali skupine, ki ima dovolj energije, da sproži ustanovitev nevladne organizacije z opredeljenim ciljem in vodi njeno delovanje. Dogaja se tudi, da nevladni sektor ponuja usluge, ki v socialni perspektivi niso toliko potrebne in jih koristijo ljudje, ki bi takšne usluge lahko plačali. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se dogaja tudi kaj neustreznega. Malo za šalo, malo zares naj navedem primer dobronamernih gospa, ki so v obleganem in lačnem Sarajevu kot prostovoljke neke tuje nevladne organizacije vodile tečaje o zdravi prehrani.
In še zadnja misel. Sodobni svet terja organiziranost dejavnosti, usmerjenih v opravljanje koristnih del ali spreminjanje sveta. Kot posameznik lahko v prizadevanjih za javno dobro le malo dosežeš. Rada bi opozorila, da poleg delovanja organiziranih tvorb civilne družbe obstajajo še empatija, prosocialno vedenje, solidarnost med ljudmi kar tako – to, kar označujemo z izrazom neformalno ali spontano prostovoljno delo ali neformalna medčloveška pomoč. Ti izrazi so nezadostni za izražanje dobrega v ljudeh, ki se udejanja v različnih dejavnostih za dobrobit skupnosti in ljudi v stiskah. Včasih se bojim, da na račun organiziranega delovanja civilne družbe zanemarjamo, prezremo, premalo izpostavljamo in premalo podpiramo takšna prizadevanja, ki so vtkana v osnovno tkivo človeškega sobitja in so nadvse pomembna za občutek varnosti, pripadnosti, obstoja solidarnosti in človečnosti.
Poskušala sem predstaviti prispevke nevladnih organizacij k dobrobiti skupnosti in prikrajšanih posameznikov ter skupin. Danes so predvsem cenjeni količinski podatki: v Sloveniji deluje okrog 28.000 nevladnih organizacij, število prostovoljskih ur, opravljenih v teh organizacijah v letu 2020, je skoraj 7 milijonov in pol, v vrednosti okrog 75 milijonov evrov.
Še odgovor na v teh dneh javno zastavljeno vprašanje o koristnosti nevladnih organizacij. Odgovor bi terjal mnogo več prostora kot en odstavek in opravičujem se drugim nevladnim organizacijam, ker dajem odgovore le za Slovensko filantropijo. Naj navedem nekaj številčnih podatkov za leto 2021: 17.593 uporabnikov, udeleženih v programih Slovenske filantropije, od tega 451 pacientov, ki so prejeli pomoč v pro bono ambulanti, 1241 beguncev in migrantov, 2759 prejemnikov viškov hrane, 11.139 obiskovalcev programa v petih medgeneracijskih skupnostnih centrih – Hišah Sadeži družbe. Število uporabnikov se je v zadnjih desetih letih potrojilo, pri viških hrane pa je zdaj za 40-krat večje kot takrat, ko je Slovenska filantropija začela z razdeljevanjem viškov hrane.
Tako za Slovensko filantropijo kot za druge nevladne organizacije velja, da najbolje poznajo odgovor ljudje, ki so doživeli podporo, prejeli pomoč teh organizacij. Seveda lahko rečemo, da dobrobit brezdomcev, migrantov, beguncev, revežev, prikrajšanih ne predstavlja nacionalnega dosežka. To lahko trdimo tudi za referendum o vodi, h kateremu so prispevale tudi nevladne organizacije. Presoja je pač odvisna od tistega, ki presoja.
Anica Mikuš Kos je dr. med., spec. pediatrije, spec. psihiatrije in predsednica Slovenske filantropije.
