V Sloveniji se stikajo štiri evropske geografske enote: Alpe, Panonska nižina, Dinarsko gorovje in Sredozemlje, kar pomeni veliko pestrost na majhnem prostoru. Generacije so ohranile naravo tako, da več kot 40 odstotkov Slovenije predstavljajo območja posebnega pomena (Natura 2000, zavarovana območja in naravne vrednote). Natura 2000 zajema 355 območij, ki pokrivajo 38 odstotkov ozemlja države, kar je enkrat več, kot je povprečje EU. Z Naturo 2000 v Sloveniji varujemo 205 živalskih in 27 rastlinskih vrst ter 60 tipičnih naravnih okolij, kar predstavlja nekaj več kot 10 odstotkov vseh vrst in tipičnih naravnih okolij (habitatnih tipov) Nature 2000 v EU. Ob tem skrbimo tudi za ohranitev velikih zveri (volk, medved, ris), katerih obstoj je bil v preteklosti ogrožen. V kulturni krajini Slovenije se njihova številčnost že dolgo povečuje in se prostorsko širi. Prihajajo tudi nove vrste, kot je na primer šakal, ki se prav tako številčno povečuje in prostorsko širi, vse več je neavtohtonih nutrij, v zadnjih letih se po slovenskih vodotokih uspešno širi bober. Po slovenskih gozdovih je vse več jelenjadi, vse več je divjih prašičev.
Treba je določiti meje
V Sloveniji, kulturni krajini, kjer želimo tudi kmetovati in opravljati druge dejavnosti, bi bilo treba določiti meje, do kod naj posamezne vrste po številu in teritoriju sežejo. Divje živali morajo biti v ravnovesju s kulturno krajino, predvsem v ravnovesju s človekom na podeželju in tistimi, ki kmetujejo. Osnovno izhodišče naj bi v kulturni krajini bilo, da je populacija posamezne vrste tako obsežna, da zagotavlja trajnost njene ohranitve. Kjer samoregulacija ni mogoča, mora to nalogo žal, seveda s premislekom, opravljati človek.
Če se ne bomo lotili te naloge, bo naše podeželje vse bolj prepredeno s preštevilnimi ograjami, z njimi bodo varovali živino na paši, pa njive, polja, trajne nasade in omogočali naravno obnovo gozdov … Vse to bo oviralo delo na polju in v gozdu, omejevalo sprehode v naravo, ki počasi tako ali tako ne bodo prav varni. Površine, ki jih je težko zavarovati z ograjo, se bodo zarasle, tudi za ograjevanje primerne površine se bodo opuščale in zaraščale, samooskrba s hrano se bo še poslabšala … Naslednja stopnja bo, da bo pretežni del našega podeželja, razen naselij, ki bodo ostala, a bodo morala biti ograjena, postal divjina. Večina prebivalstva bo takrat živela v mestih in primestnih naseljih.
