Ljubljana je bila za trenutek videti prav fletna – kot na tisti črno-beli fotografiji, kjer obratuje legendarni Daj-dam, na drugi strani pa modna trgovina za gospode, prodajalna Petra Kozine, kino Ideal. A le za hip, kajti iz Viktorijinega drobovja je zevala ruina – temen osiromašen Nebotičnikov prehod, nekoč svetovljanski pridih prestolnice, danes pa pozabljena mestna žila, ki naj bi mimoidoče vodila s Cankarjeve na Štefanovo in naprej do ponosnega kipa – v park mnogih imen in lične zasaditve.

Toda kaj ko se pasaža ne more in ne more znebiti kvarnega vzdušja. Že res, da so jo pred časom (ko so končno odstranili neposrečene kovinske lamele) osvobodili golobje tiranije, a mestni živelj namesto v osvetljene izložbe s pisano trgovsko ponudbo zre v izložbena okna, s katerih ga nagovarjajo napisi: »Prosim, ne urinirajte pred trgovino!«

»Ne vem, kaj se dogaja,« je komentirala gospa Brigita Zalar iz trgovine s fotografsko opremo. »Še pred nekaj dnevi je bil v izložbi napis 'oddamo', zdaj ga ni več. Žalostno se mi zdi, da so novi najemniki večinoma pisarne, ki so za zavesami. Ni trgovin, ni odprtih lokalov, ki bi privabili ljudi.«

Nekoč je bila pasaža ob sicer kratek čas najvišji stavbi – urbani atrakciji – v srednji Evropi, dolgo časa pa na Balkanu in predvsem v Ljubljani, nekaj velemestnega in glamuroznega ter sodobnega.

Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo