Knjiga, pravzaprav dve knjigi v eni knjigi, je na eni strani napisana s stališča gosta, na drugi s stališča gostitelja, na eni strani s stališča turista, na drugi s stališča turističnega delavca. Na eni strani v slovenščini, na drugi v hrvaščini. »Človek izpod Alp na začetku poletja začuti neskončno privlačnost morja. Pred seboj vidi samo še samoten zalivček z dvema borovcema, pod katerima bi legel v senco,« zapiše Ervin Hladnik - Milharčič na zavihku, in ta človek si želi samo še knjigo, »ki bi mu odgovorila na nekaj lahkotnih vprašanj. Kdo sem? Zakaj sem tukaj in čakam, da nebo pade v morje? Kam grem? Kje je smisel? To je ta knjiga.«
A je bil Nejc (1976) najprej režiser, ki je končal študij sociologije kulture in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Leta 2002 je napisal prvi scenarij za kratek film in ga tudi režiral. »Ko so me na komisiji, ki je izbrala scenarij, vprašali, kdo ga bo režiral, sem, ne vem, zakaj, rekel, da jaz. Tako sem bil prvič na snemanju in ugotovil, da je to zame čista droga in da se moram naučiti obrti, torej režirati,« pojasni. Učil se je od najboljših, reklame je začel režirati ob koncu časov, ki so še delovali kot obet nečesa novega, kot prostor svojevrstne svobode, kot točka lovljenja duha časa. Prešteto v snemalnih dneh je do danes snemal toliko, kot da bi posnel deset celovečernih filmov. Režiral je v več kot 15 različnih državah po svetu, od Madrida na zahodu prek Rige na severu do Dubaja na jugu in Bangkoka na vzhodu. »Ko si enkrat v tej mašini, težko izstopiš in se vanjo ponovno vrneš,« pravi Pohar. Ves ta čas je esejistično pisal o filmu, kar počne še danes.
»Danes je režiser v mnogočem izvrševalec želja nekoga drugega,« pove. Podobno je s holivudskimi filmi – algoritmi izračunajo, kaj bo večina ljudi hotela videti, »kar je popolna napaka, ker potem ne nastaja nič novega«.
Leta 2012 je zrežiral nadaljevanko Na terapiji. Sam jo označuje za nekaj, na kar je zares ponosen, za nekaj, česar ne bi mogli narediti bolje: »Prvenstveno zaradi sijajnih igralk in igralcev ter kolektivnega duha ekipe pred, med in po snemanju. Ampak ali ni danes, ko že tri četrt Slovenije hodi na terapijo, čas za drugo sezono?« se sprašuje. A je obenem zadržan do snemanja celovečernega filma: »Nisem prepričan, da so časi naklonjeni tveganjem, poskusom vzpostavljanja novega. Zdi se mi, da je v kratkih formah za kaj takšnega več prostora. Celovečerni film? Najraje na svetu, če naletimo na pravi scenarij in sijajno ekipo, ki bo delovala kot skupnost, kot kolektiv.«
Kaj je medij 21. stoletja?Twitter, instagram in tiktok, v smislu množičnosti in nagovarjanja javnosti.
Mislite, da se to ne bo nikoli spremenilo?Sam si ne bi upal gledati v prihodnost. Vendar nisem prepričan, da bodo kinodvorane kadarkoli spet zares polne, tudi forma celovečerne fikcije dobiva raznorodne konkurente, ne nujno slabe, gotovo pa hitrejše, bolj zgoščene.
