Nekateri bodo rekli, da ne more razumeti, kogar ni nikdar vleklo proti vrhu, in morda imajo prav. Morda le planinci razumejo, kako je to, ko te pokliče gora. Kako je to, ko te zagrabi občutek nujnosti in ne popusti, kako je to, ko te nekaj potiska naprej. Gora bo počakala, govorijo drugi, razumni in preudarni, a ljudje smo si različni in težko nas je razumeti. Zakaj se eden ustavi in gre drugi naprej? Zakaj nekdo zavestno tvega, da bo izgubil vse, če pa ima toliko izgubiti?
Rad imam gore, a ne poznam nezadržne želje po osvajanju vrhov, ne poznam nujnosti po premagovanju strmin in samega sebe. Rad bi jo razumel, a nisem prepričan, da jo lahko razumem. Po svoje me fascinira notranji vzgib, ki te potiska čez mejo zmožnega, in kot bralca me navdušujejo pripovedi alpinistov o tem, kako so majhni stopili pod mogočno goro in kako so se po mesecu, dveh bojevanja z lastnimi omejitvami povzpeli na njen vrh. Kakor bi se zavihteli na hrbet največjega in najbolj divjega božjega žrebca ter ga ukrotili. A tega vzgiba nimam v sebi in ga zato težko razumem.
