Misel Edvarda Kocbeka, izpisana na začetku imenitne razstave 1495 dni, Ljubljana med 2. svetovno vojno, me je presunila. Deset minut sem bolščal vanjo in v neugledni leseni stol pod njo, na katerem so po mučenju okupatorji ustrelili aktivistko OF Vido Pregarc. Leta 1942 je bila stara 22 let. Razmišljal sem, zakaj se je avtor razstave dr. Blaž Vurnik odločil, da to Kocbekovo misel izpostavi kot uvod v svojo interpretacijo ljubljanske medvojne zgodovine. Ali je želel razstavljalec z njim poseči v še danes nekončane polemike, ali je bil upor proti okupatorju potreben in smiseln, ali pa je Kocbeka izpostavil, da bi nas z njim uvedel v razmislek o naših sodobnih dilemah. Kajti Kocbek, krščanski socialist, ki ga ima levica med vsemi krščanskimi najraje in se nanj sklicuje že osemdeset let, je z dvema jedrnatima stavkoma odpravil populistični lajt motiv o slovenski vojaški kondiciji, torej o tako imenovanih topovih in maslu. Preprosto je povedal, sredi okupirane Ljubljane, razpadle jugoslovanske kraljevine in sredi okupirane Evrope, da edino upor šteje in da si nekaj le, če se upreš (»da vzamemo usodo svojega naroda v svoje roke«). A za upor, je vedel oefovec, potrebuješ puške, tanke, letala in, ja, tudi kakšno avtocesto ali železniško progo, s čimer danes levica izmikajoče utemeljuje, zakaj vendarle podpira višje obrambne izdatke. Ker je nevarnost vojne pač velika.
zganili so se
Parkirani avtomobili: Mestni redarji začeli pisati kazni na gradbišču ob Drami
