Prav zato vetrno energijo razumemo kot nepogrešljiv del trajnostnega elektroenergetskega sistema, ki ga Slovenija potrebuje za razogljičenje, energetsko samozadostnost in uresničevanje mednarodnih zavez na področju podnebne politike. Ker je bilo v prispevku Nočno šuštenje, ki kočarja spravi v dobro voljo, 2. navedenih več nepopolnih, zavajajočih ali napačnih trditev, jih želimo v nadaljevanju strokovno osvetliti in postaviti v dejanski kontekst.
1. trditev: V Sloveniji ni ustreznih predpisov za umeščanje vetrnih elektrarn.
Resnica: Slovenija ima jasno postavljene postopke za umeščanje vetrnih elektrarn, ki potekajo po zakonu o urejanju prostora, zakonu o varstvu okolja, gradbeni zakonodaji in drugih relevantnih predpisih. Investitorji morajo pridobiti okoljevarstveno soglasje, opraviti presojo vplivov na okolje in sodelovati v javnih razgrnitvah in posvetovanjih. Predpisani so tudi posebni pogoji za zaščito narave, kulturne dediščine in drugih občutljivih področij. Umeščanje vetrnih elektrarn v prostor v Sloveniji je strogo regulirano, večstopenjsko nadzorovano, vključuje vse ključne strokovne in lokalne akterje, zahteva okoljske, naravovarstvene in družbene presoje in upošteva pravice prebivalcev, vključno z javnostjo v postopku. Zato ne drži trditev, da Slovenija nima ustreznih predpisov ali da so postopki nepregledni. Postopki v Sloveniji so med zahtevnejšimi in vključujejo široko paleto deležnikov.
Zakonodajni okviri za umeščanje vetrnih elektrarn v Sloveniji so naslednji:
1. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), ki je temeljni zakon, ki določa postopke prostorskega načrtovanja, vključno z umeščanjem objektov državnega pomena, med katere sodijo tudi večje vetrne elektrarne. Ravno prejšnji teden je vlada sprejela predlog novele zakona o urejanju prostora, ki še konkretneje posega na področje umeščanja v prostor tudi vetrnih elektrarn.
Ključni elementi tega zakona so državni prostorski načrt (DPN), ki je namenjen za večje projekte v javnem interesu; občinski prostorski načrt (OPN) za manjše objekte ali kot dopolnitev državnega plana, javna razgrnitev in obravnava, kjer je obvezno vključevanje javnosti in lokalne skupnosti, ter nosilci urejanja prostora (NUP) – strokovne institucije, ki dajejo smernice in mnenja v postopku. Prav slednje predstavljajo organi in institucije, ki v postopkih urejanja prostora zagotavljajo varstvo javnih interesov. Med pomembnejšimi za področje umeščanja vetrnih elektrarn so ministrstvo za naravne vire in prostor, Agencija RS za okolje (ARSO), Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN), Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), Direkcija RS za vode, ministrstvo za zdravje, Zdravstveni inšpektorat RS in občine.
2. Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) določa obveznosti glede okoljevarstvenih soglasij (OVS) in presoj vplivov na okolje (PVO). Ključni postopki na osnovi tega zakona pa so: presoja vplivov na okolje (PVO), ki je obvezna za večino vetrnih projektov; okoljevarstveno soglasje (OVS) kot prvi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in celovita presoja vplivov na okolje (CPVO) pri pripravi prostorskih aktov, če obstaja verjetnost večjih vplivov.
3. Gradbena zakonodaja – gradbeni zakon (GZ-1), ki opredeljuje, da je začetek gradnje mogoč šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja (na podlagi prostorskega akta in OVS) in izpolnjevanju vseh pogojev iz okoljske, prostorske in naravovarstvene zakonodaje.
4. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki določa mejne vrednosti hrupa za posamezne okoljske namenske rabe prostora (denimo stanovanjska območja, turistična območja, industrijska območja), nočne in dnevne mejne vrednosti, ki so v okviru slovenske zakonodaje predvidene (dnevne v višini 58 dBA, večerne v višini 53 dBA in nočne v višini 48 dBA), obveznosti za monitoring hrupa in ukrepe za zmanjšanje vplivov. Ob tem je ključno dejstvo, da vetrne elektrarne morajo spoštovati te vrednosti. V okviru priprave okoljskega poročila, ki gre v nadaljevanju tudi v javno obravnavo, pa je treba izdelati tudi ustrezne strokovne podlage s področja hrupa.
5. Zakon o ohranjanju narave (ZON) je osredotočen na projekte, ki lahko vplivajo na območja Natura 2000 ali zavarovana območja in kjer je potrebna presoja sprejemljivosti. Zavod RS za varstvo narave izdaja naravovarstvene smernice.
6. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) sodeluje v postopkih umeščanja, saj je obvezno preverjanje vplivov na kulturno krajino, spomenike in arheološka najdišča. Mnenje podaja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
2. trditev: Postopki so netransparentni in izključujejo lokalne skupnosti.
Resnica: V praksi imajo lokalne skupnosti v postopkih prostorskega načrtovanja in umeščanja vetrnih elektrarn pomemben vpliv – tako v fazi priprave prostorskih aktov kot med okoljskimi presojami. V primeru vetrne elektrarne Ojstrica so že bili opravljeni številni sestanki z občino, prebivalci in civilno družbo. Enako se izvaja pri drugih vetrnih projektih v Sloveniji, kjer si investitorji prizadevajo za dialog z lokalnimi deležniki.
3. trditev: V Avstriji so postopki bolj vključujoči kot v Sloveniji.
Resnica: Avstrijski postopki niso bistveno drugačni kot slovenski. Tudi v Avstriji prihaja do lokalnega nasprotovanja in referendumskih odločitev, kar dokazuje, da je odločanje o energetskih projektih zahtevno povsod – ne zaradi pomanjkanja zakonodaje, temveč zaradi iskanja ravnovesja med različnimi interesi. A treba je izpostaviti, da se referendum na avstrijskem Koroškem ni nanašal na vso Avstrijo, temveč na posamezne planinske lokacije, kar ni primerljivo s konkretnim projektom Ojstrica, ki ne posega v območja zavarovane narave ali visokogorja.
4. trditev: Vetrne elektrarne povzročajo nepopravljivo škodo naravi.
Resnica: Vsaka vetrna elektrarna mora pred gradnjo prestati strogo presojo vplivov na okolje, pri čemer se ocenjujejo vplivi na ljudi, naravo, živali, krajino in druge elemente okolja. Projekti, ki negativno vplivajo na varovana območja ali ogrožene vrste, ne prejmejo dovoljenj. Vetrne elektrarne so po številnih okoljskih analizah eden najmanj obremenjujočih virov energije z izredno nizkimi emisijami CO₂ in brez trajnih vplivov na tla, zrak ali vodo.
5. trditev: Vetrne elektrarne ogrožajo zdravje ljudi zaradi hrupa in infrazvoka.
Resnica: V Sloveniji veljajo strogi predpisi o mejnih vrednostih hrupa, ki jih vetrne elektrarne ne smejo presegati. Vse meritve in simulacije se izvajajo v okviru okoljevarstvenih postopkov. Znanstveni konsenz številnih uglednih institucij kaže, da ob spoštovanju predpisanih omejitev vetrne elektrarne ne povzročajo škodljivih zdravstvenih učinkov. Kontrolirana eksperimentalna študija, kjer so udeleženci tri dni bivali v prostoru s simuliranim infrasoničnim hrupom, je pokazala, da ni vpliva na spanje, fiziološke funkcije ali psihološko počutje. Prav tako je finski raziskovalni inštitut VTT v obsežni multidisciplinarni raziskavi (2020) analiziral dolgotrajno izpostavljenost infrahrupu ob vetrnicah in opravil poslušalne teste. Rezultat je pokazal, da ni povezave med infrazvokom in zaznanimi motnjami ali fiziološkimi odzivi. Revija Journal of the Acoustical Society of America (2021) navaja, da ljudje ne zaznajo realnega infrasoničnega hrupa iz vetrnih elektrarn, prav tako ni bilo zaznati sprememb v stresnih ali avtonomnih telesnih odzivih. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija v okviru svojih smernic Environmental Noise Guidelines for the European Region (2018) za vetrne elektrarne ne navaja posebnih omejitev za infrazvok, saj z raziskavami ni bila potrjena potreba po dodatnih ukrepih. Večina znanstvenikov pa po drugi strani ugotavlja, da je učinek nocebo – torej pojav simptomov zaradi negativnih pričakovanj – verjetnejši razlog za zaznane težave, ne pa dejanski fizični vpliv infrazvoka.
Na koncu bi želeli poudariti, da se v Gospodarskem interesnem združenju za vetrno energijo zavedamo, kako pomemben je odprt, strokoven in spoštljiv dialog o prihodnosti slovenskega energetskega sistema. Prav zato cenimo novinarske prispevke, ki k temu prispevajo z verodostojnostjo, dejstvi in širino pogleda.
Posebej želimo izpostaviti osnovni članek, objavljen v Dnevniku, ki predstavlja izjemno informativen in celovit prispevek. Takšne objave so ključne za to, da javnost pridobi verodostojne informacije in širši kontekst, ki omogoča razumevanje kompleksnosti energetskega prehoda. Pri tem medijem vedno z veseljem ponudimo roko pri pridobivanju širšega pregleda, pridobivanju realnih informacij in prepoznavanju različnih dobrih praks tudi iz drugih okolij, kjer uspešno sobivajo z vetrnimi elektrarnami. Samo z odprtim, strokovnim in uravnoteženim poročanjem lahko vsi deležniki dejavno sodelujemo pri oblikovanju energetske prihodnosti, ki bo hkrati trajnostna, vključujoča in dolgoročno stabilna.
GIZ Vetrne energije, Primož Kapus
