Najboljši jugoslovanski nogometni strelci

Eden najboljših jugoslovanskih nogometašev je bil v Zagrebu rojeni hrvaški napadalec Stjepan Bobek (1923–2010), ki je po koncu druge svetovne vojne, kot takrat mnogi mladi športniki, podpisal za beograjski Partizan. Kar se je pri legendarnem Štefu izkazalo za pametno odločitev. Za črno-bele je zbral 198 nastopov in dosegel 121 golov, nogometno kariero je zaključil leta 1959, potem pa odšel med trenerje (Legia Varšava, Partizan, Panathinaikos, Olympiacos, Galenika Zemun, Dinamo Zagreb …). Prvo tekmo za jugoslovansko reprezentanco je Bobek odigral 9. maja 1946 proti Češkoslovaški, prvič je zadel jeseni istega leta, proti istim nasprotnikom. Na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 je ob srebrni medalji Jugoslavije dosegel skupaj štiri gole, na naslednjih olimpijskih igrah v Helsinkih je zadel trikrat. Nastopal je na svetovnih nogometnih prvenstvih leta 1950 in 1954 in dosegel gol proti Mehiki, za njegov največji uspeh se šteje tekma s Turčijo: leta 1954 je ob zmagi Jugoslavije dosegel tri gole. Še en rekord: Bobek je leta 1951 na pokalni tekmi Partizan – Sloga Petrovac (15:0) dosegel osem golov.

Galić (1938–2014) je za Jugoslavijo med letoma 1959 in 1965 odigral 51 tekem. Debitiral je na domači tekmi proti Bolgariji (2:0) 31. maja 1959, ko je dosegel prvi gol tekme. Njegova zadnja reprezentančna tekma je bila v gosteh proti Franciji. Sodeloval je na olimpijskih igrah leta 1960, ko je jugoslovanska reprezentanca osvojila zlato medaljo (s sedmimi goli je bil najboljši strelec turnirja), na evropskem prvenstvu leta 1960 in na svetovnem prvenstvu leta 1962. Bil je član ekipe Partizana, ki je leta 1966 v finalu lige prvakov izgubila z Realom (2:1).

Moša (1907–1984) je igral za Jugoslavijo od leta 1926 do leta 1938. Odigral je 58 tekem, prvič na prijateljski tekmi proti Češkoslovaški. Prvi gol je dosegel 15. maja 1927 proti Bolgariji. Sodeloval je na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu in na prvem svetovnem prvenstvu v nogometu. Marjanović je svoj najbolj nepozaben hat trick dosegel proti Braziliji leta 1934. Tudi svojo zadnjo tekmo je zabelil z golom: 3. aprila 1938 proti Poljski. Za beograjski BSK je igral 14 sezon. Po vojni je postal trener Dinama Pančevo, Osijeka, Torina, Catanie in Pobede.

Stadion Crvene zvezde v Beogradu so poimenovali po Rajku Mitiću (1922–2008), ki je za Jugoslavijo v obdobju od leta 1946 do 1957 odigral 59 tekem. Mitić, ki je igral najprej za BSK, se je leta 1945 preselil k Crveni zvezdi in na 220 tekmah zabil 72 golov. Svoj prvi gol za reprezentanco je dosegel na debiju, ko je Jugoslavija premagala Češkoslovaško z 2:0. Dosegel je kar tri hat tricke, proti Danski, Indiji in Walesu. Svojo zadnjo tekmo za reprezentanco je odigral 29. novembra 1957 proti Romuniji kot 35-letni napadalec. Po končani karieri je bil od leta 1966 do 1970 selektor Jugoslavije.

Napadalec iz Mostarja (1948) je za domači Velež od leta 1966 odigral 322 tekem in dosegel 166 golov. Vmes je bil štiri leta pri AEK. Za reprezentanco Jugoslavije je igral med letoma 1970 in 1977 ter takoj na prvi tekmi z Avstrijo zabil gol. Igral je na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1974, kjer je proti Zairu dosegel tri gole. Njegov zadnji reprezentančni nastop je bil maja 1977 na kvalifikacijski tekmi proti Romuniji. Po končani karieri je postal eden najboljših nogometnih trenerjev na Balkanu. Treniral je tako Crveno zvezdo kot Olympiacos pa tudi bosansko reprezentanco.

Toza (1930–2017) je bil doma iz Novega Sada in je pretežno igral za domačo Vojvodino, a je za tiste čase pogosto menjal klube. Igral je za Partizan, Sampdorio, First Vienno, Union SG … Veselinović je bil kar štirikrat najboljši strelec jugoslovanske prve lige. Za Jugoslavijo je igral od leta 1953 do 1961. Odigral je 37 tekem in dosegel 28 golov. Tudi na svetovnih prvenstvih v nogometu leta 1954 in 1958, kjer je zadel trikrat. Toza je bil po koncu kariere trener 21 ekipam, bil je tudi selektor Jugoslavije na Euru 1984, kjer so modri izgubili vse tri tekme.

Napadalec, doma iz Obrenovca (1930–2011), je večji del svoje športne poti igral za beograjsko Crveno zvezdo (250 tekem, 158 golov), dvakrat je bil tudi najboljši strelec jugoslovanskega prvenstva. Med letoma 1956 in 1964 je na 33 tekmah zabil 26 golov za Jugoslavijo, prvič na debiju septembra 1956 proti indonezijski reprezentanci. Kot kapetan je sodeloval na evropskem prvenstvu leta 1960, ko so modri osvojili drugo mesto, in na olimpijskem turnirju istega leta, ko je reprezentanca osvojila zlato. Ob koncu kariere je leta 1967 igral v ZDA za St. Louis Stars.

Leta 1958 v Sarajevu rojeni Vujović je od leta 1976 do 1986 igral za splitski Hajduk (240 tekem, 101 gol), potem pa se je preselil v Francijo, najprej k Bordeauxu. Za našo nekdanjo reprezentanco je odigral 70 tekem in dosegel 25 golov. Debitiral je 1. aprila 1979 na tekmi s Ciprom, zraven je bil na svetovnih prvenstvih leta 1982 in 1990, leta 1980 pa je igral tudi na olimpijskih igrah. Njegov zadnji reprezentančni nastop je bil novembra 1990 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v gosteh proti Danski.

Srbski nogometni heroj, eden najboljših nogometašev Crvene zvezde in tudi aktualni predsednik srbske nogometne zveze, rojen 1946 v Ubu, ima največ nastopov za jugoslovansko reprezentanco – 84. Od leta 1964 do 1978 je zabil 23 golov, konec koncev ni bil centralni napadalec, ampak, kot so takrat rekli, levo krilo. Napadalec, ki je za Crveno zvezdo odigral 306 tekem in zabil 113 golov, je za modre prvič nastopil 17. junija 1964 proti Romuniji in zadel najpomembnejši gol v polfinalu evropskega prvenstva leta 1968 proti Angliji.

Hrvaški krilni napadalec (1927–1983) je za jugoslovansko reprezentanco igral na 59 tekmah med letoma 1948 in 1957. Dosegel je 22 golov oziroma enega na vsake tri tekme. Kot mladi nogometaš je do leta 1945 igral za Concordio, po nekaj tekmah za Zagreb se je leta 1947 preselil v Split in postal legenda Hajduka, za katerega je odigral 267 tekem in dosegel 94 golov. Za Jugoslavijo je debitiral junija 1948 proti Albaniji, igral je na svetovnih prvenstvih leta 1950 in 1954 ter osvojil dve srebrni olimpijski medalji. Zadnjič je nastopil leta 1957 na tekmi proti Češkoslovaški.