Strahopetni slovenski glasbeniki tu in tam sicer še zapojejo kakšno partizansko pesem, Hej, brigade, recimo, še raje pa kaj bolj nedolžnega, kaj o hoji po hercegovskem kamenju ali o jezeru, ki počiva v tihoti, a za kaj več jim zmanjka tako talenta kot poguma. Baje je nekoč neki nadpovprečno nadarjen in pogumen slovenski glasbenik z odra zakričal Za domovino s Titom naprej!, a se je, reva usrana, že v naslednjem trenutku distanciral od komunističnega nasilja, obsodil povojne poboje in komunistična taborišča ter poudaril, da podpira zgolj partizanski boj proti okupatorju.
Nimajo jajc naši nenadarjeni glasbeniki, vsi po vrsti salonski komunajzarčki, ki se sicer radi okrasijo z rdečo zvezdo, a si niti v snu ne upajo zapeti pesmi v čast komunističnim klavcem s Teharij ali Golega otoka. Ni se še rodil slovenski glasbenik, ki bi premogel ta talent in ta pogum, da bi zapel »Otok Goli in Teharje, to je hiša Titovih mesarjev, skozi Celje kamioni drvijo, oznovske fante vozijo, v Teharjah bila je klavnica, domobrancev polna jamica …«
