Uporaba tega načela v civilnem in upravnem pravu upošteva pravno kulturo civiliziranih narodov. Tudi Vrhovno sodišče Anglije in Walesa je na teh pravnih področjih (odločba 2011UKSC1) uporabilo izrek nemo debet bis vexari una et eadem causa, ki ga je prevedlo v stališče, da nihče ne sme biti »dvakrat zaskrbljen« zaradi istega pravnega razloga. Ravnanja naše vlade in državnega zbora so v nasprotju z uveljavljenim pravnim načelom; prispevajo k možnosti, da bi v nadaljnjih postopkih prišlo do kršitve načela ne bis in idem in pravnih principov, ki so s tem načelom povezani.
Najprej je treba obravnavati neuspelo razrešitev predsednika državnega zbora. Pravno je lahko vprašljiva metoda v kratkem času ponavljajočega se odločanja o razrešitvi, o kateri je državni zbor že odločil in se tega tudi ne skuša prikriti. Enak pomislek navsezadnje velja tudi glede odločanja o ponovni vložitvi ustavne obtožbe zoper predsednika vlade, o čemer je sicer mogoče slišati v zahtevah dela javnosti. Kljub morebitnim formalnim možnostim, ki jih po mnenju nekaterih odpirajo podzakonski predpisi o poslovanju državnega zbora, tako pomembna vprašanja ne bi smela biti odvisna (le) od stalno nihajočega različnega števila glasov od danes do jutri, ampak od vsebinskih razlogov. To so lahko le kakšna nova dejstva ali okoliščine, ki bi jih po že izvedenem glasovanju izkazovala ravnanja oseb na obeh funkcijah; le to bi lahko pomenilo možnost drugačnega opredeljevanja, kot je bilo že izglasovano. Presoja o takšnih dejstvih ali okoliščinah je v pristojnosti poslancev državnega zbora. Zaradi načel poštenega postopka (angl. fair trail po 6. členu EKČP) bi pri vsakem odločanju morali navesti ustrezne razloge, ne pa samo glasovati. Le tako bi bilo mogoče zadostiti vsaj videzu, da niso ogroženi temelji pravne države.
Mnogo več pravnih vprašanj sproža neimenovanje večjega števila državnih tožilcev. Z načelom ne bis in idem je povezano predvsem vprašanje, kaj pomeni odločitev o zaustavitvi postopka seznanitve in predlaganja kandidatov za evropska delegirana tožilca evropskemu državnemu tožilstvu. Čeprav je povprečnemu državljanu sicer težko razumljivo, da le vlada ni seznanjena z izbranima kandidatoma, ki ju prav zaradi »neseznanitve« zdaj pozna že vsa Slovenija – tako glede njunih imen kakor tudi glede izpolnjevanja (vseh) predpisanih pogojev – so zakonski pogoji za njuno imenovanje mnogo bolj resni.
Zakonodajalec ni ničesar spregledal, ko je v drugi odstavek 71.d člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) zapisal, da se po pridobljenem mnenju generalnega državnega tožilca RS in vodje Specializiranega državnega tožilstva RS le državnotožilski svet opredeli o izpolnjevanju strokovnih in osebnostnih meril prijavljenih kandidatov, potem pa o tem obvesti kandidate in o predlogu izbire obvesti Ministrstvo za pravosodje RS. Tudi ministrica za pravosodje je ravnala povsem zakonito, ko je v skladu z zakonskim besedilom Vladi RS le posredovala imeni kandidatov v seznanitev. Kršila bi zakon, če bi na ministrstvu ali Vladi RS sama sprožila odločanje o kandidatih, in bi morala za morebitno takšno nezakonito ravnanje prevzeti odgovornost. Ni naključje, da zakon Vladi RS prepušča le seznanitev, saj bi vlada morala upoštevati Uredbo Sveta (EU) 33017R1939 z dne 12. oktobra 2017. Ta uredba obvezuje vse najpomembnejše države EU, med njimi tudi Avstrijo, Francijo, Nemčijo, Italijo in Španijo. Z njo so se države EU obvezale ščititi finančne interese Unije pred kaznivimi dejanji na škodo evropskih sredstev, ki naj bi jih bila za okrevanje po epidemiji covida-19 deležna tudi Slovenija. Uredba ne dopušča, da bi o pogojih nadzorstva, med katere sodi tudi imenovanje tožilcev, odločal tisti, ki bi hkrati imel pravico in dolžnost razporejati sredstva za okrevanje iz evropskega proračuna ter odločati o njihovi uporabi. Prav zaradi takega možnega nasprotja interesov je tudi v slovenski zakonodaji imenovanje evropskih delegiranih tožilcev urejeno tako, da je dokončna odločitev prenesena na raven EU, saj gre za sredstva evropskega proračuna.
Da zakonodajalec resnično ni ničesar spregledal, izhaja iz 17. člena uredbe, ki ureja imenovanje in razrešitev evropskih tožilcev. Iz te določbe je razvidno, da evropske delegirane tožilce imenuje kolegij evropskih tožilcev, država članica pa jih le predlaga in pri tem ne izvaja selekcije. Uredba, ki jo morajo nacionalni zakonodajalci spoštovati, je torej povsem jasna: postopka ni mogoče urediti tako, da bi bilo vladam prepuščeno fakultativno odločanje, ali so posamezni državni tožilci bolj ali manj primerni za opravljanje funkcije evropskih delegiranih tožilcev. O tem so evropske institucije dolžne odločiti zaradi ohranitve samostojnosti tožilcev, ki je zagotovljena tudi z evropskimi sredstvi za njihovo delovanje. To je skladno s pravno zahtevo uredbe, da je treba preprečiti strah pred povračilnimi ukrepi zaradi ugotovljenih finančnih nepravilnosti in da evropski delegirani državni tožilci ne smejo biti odvisni od navodil držav, iz katerih izhajajo. Videz odvisnosti od odločitev vlade, kakor je bila izražena z znižanjem plač slovenskim državnim tožilcem kot edinim funkcionarjem v pravosodju za 30 odstotkov na začetku epidemije ali pri popolni odtegnitvi sredstev Slovenski tiskovni agenciji, se ne bi smel zgoditi še na ravni evropskih delegiranih tožilcev.
Pravna ureditev in dejansko ravnanje, ki upošteva prikazano pravno ureditev, bi lahko bila vzor za harmonizacijo našega prava z evropskim in tudi za konkretne postopke pri imenovanju drugih državnih tožilcev ali njihovem napredovanju, ki je iz nepojasnjenih razlogov izostalo. Vsekakor ne bi smelo biti odvisno od »družbenopolitične primernosti«, ki je bila ena izmed zahtev za marsikatero funkcijo v pretekli družbeni ureditvi. To načelo bi moralo za vselej utoniti v pozabo. Če so torej zakoniti postopki pokazali, da kandidati za državne tožilce in kandidata za oba evropska delegirana tožilca izpolnjujejo vse strokovne in druge pogoje, je ponovno odločanje o isti stvari v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, ki načelo zakonitosti upošteva kot enega izmed najbolj pomembnih ustavnih načel, v povezavi z načelom enakosti in enakopravnosti pred zakonom. Zato je treba pritrditi izjavi generalnega državnega tožilca, da je odločanje o ponovnem razpisu lahko povsem arbitrarno. Odločanje na podlagi neutemeljenega novega razpisa bi bilo nezakonito in v nasprotju s pristojnostmi, ki jih imata vlada in minister, in ne le zato, ker je zakonodajalec retroaktivno skušal spreminjati zakonske pogoje. Oceni odstopljene ministrice, da je tako ravnanje nezakonito in v nasprotju s pravno državo, za katero se je vseskozi zavzemala, ni mogoče nasprotovati z nobenimi razumno utemeljenimi pravnimi razlogi. Takih razlogov tudi nihče ni skušal predstaviti, ker jih preprosto ni.
V javnosti so se v zadnjih dneh pojavila mnenja, da seznanitev vlade pravzaprav pomeni »aktivno seznanitev«, v katero je vključena pravica, da prav vlada – in ne evropske institucije – odloči, ali kandidata za evropska delegirana tožilca izpolnjujeta pogoje, in sicer po svojih lastnih kriterijih, ki so očitno povsem drugačni od tistih, ki jih morata upoštevati državnotožilski svet in EU. Zamisel, da naj bi o pojmu »aktivne seznanitve« odločalo sodišče, ne pomeni nič drugega, kakor da takšna odločitev za dalj časa – lahko tudi za nekaj let – zamakne odločanje o vprašanju, ki je pomembno za oceno, ali je Slovenija sploh pripravljena upoštevati zakonodajo EU.
Kako torej ukrepati, ali je sploh še kakšna možnost? Namesto ravnanja v skladu z načeli pravne države je v morebitnem prihodnjem ravnanju vsakogar, ki bo skušal vstopiti v ministričine čevlje, vse polno pasti. Še najmanj je v tej zvezi relevantna v javnosti znana izjava, da naj bi EU celo posegla v notranje slovenske zadeve, saj je ni mogoče povezati z nobenimi pravnimi razlogi predstavljenega prava EU, pač pa kvečjemu z izstopom iz pravnega okvira EU. Tudi kritike, da bi morala biti na voljo izbira med večjim številom kandidatov, niso utemeljene, ker je že v 44. točki preambule citirane uredbe Sveta EU določeno, da mora vsaka država zagotoviti najmanj dva kandidata za evropska delegirana državna tožilca. To ni nikakršna domena bivšega sistema, kakor se je skušalo prikazati v eni izmed političnih strank, saj se za ta mesta zaradi zahtevnosti kandidati niso prav množično prijavljali. Kršitev uredbe bi kvečjemu lahko pomenila predstavljena kompromisna rešitev o imenovanju le enega državnega tožilca, saj take rešitve evropsko pravo ne predvideva. Še bolj so neutemeljene izjave o nekakšni kontaminiranosti tožilcev zaradi postopkov, za katere pravosodni organi niso ugotovili, da so bili nezakoniti. Pa še v takih primerih so namigovanja prav sprevržena, saj o tem ne morejo odločati tisti, ki so v kakem predkazenskem ali kazenskem postopku, ampak lahko take osebe od pravosodnih organov zahtevajo le izločitev tožilcev iz konkretnih pravnih postopkov, če so podani izločitveni razlogi. O tem ne smejo odločati kar vpletene osebe same.
Hote ali nehote je pripravljena past za vsakogar, ki bi v isti stvari skušal odločati, predlagati ali izdati zakonsko ugodno ali neugodno mnenje, na podlagi ponovnega razpisa, ki bi imel nezakonite in povsem neprepričljive pravne temelje. Deležen bi bil očitka, da s privolitvijo v ponovno in dvakratno odločanje o isti stvari tudi sam odločilno prispeva k navidezni legitimnosti takega postopka, za katerega ni nobene zakonske podlage. To pa bi lahko kdo izkoristil vsaj za ugotavljanje pravne, če ne tudi drugih vrst odgovornosti z vsemi posledicami. Si takšen položaj res kdo želi? Ali pač?
Andrej Ferlinc je magister pravnih znanosti in nekdanji vrhovni državni tožilec – svétnik.
