(…) vsi smo bili pošastni in mehki, poželjiva snov Boga.
Clarice Lispector, Sofijine nesreče
Slavenka Drakulić nas je v teh krajih na to opozorila v knjigi esejev Oni ne bi ni mrava zgazili (2003), Hannah Arendt pa je to storila že precej pred njo, in to z res univerzalno podobo – pošasti nimajo zelene kože in ne bruhajo ognja: pošasti pečejo jutranje žemljice, se ukvarjajo z zidanjem opečnatih zidov, loščijo pohištvo, upravljajo vlake, kuhajo opoldansko juho ali pa žvižgaje vodijo otroke v šolo. In pošasti lahko v različnih okoliščinah glede na naše precej muhasto nevronsko živčevje postanemo tudi mi. Vse to.
