Med večje žulje slovenskih železnic danes nedvomno sodijo zaostajanje v posodabljanju in posledično nižje hitrosti vlakov v primerjavi z razvitejšimi državami in podobno, zaradi česar se preveč tovora prevaža po preobremenjenih cestah. Zelo potreben drugi tir na odseku Koper–Divača še ni zgrajen. Ko so se naši predniki leta 1918 poslovili od Avstro-Ogrske, je bilo stanje železniških prog na Slovenskem do neke mere zadovoljivo. Vsekakor veliko bolj kot na primer v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Zaradi tega je takratna oblast vse sile vložila v zgraditev novih prog v jugovzhodnih deželah kraljevine, veliko manj pa se je gradilo na severozahodu. V prvih 18 letih po koncu prve svetovne vojne so na celotnem ozemlju kraljevine zgradili približno dva tisoč kilometrov železniških prog, od tega 72 odstotkov na območju Srbije in Črne gore, 16 odstotkov na Hrvaškem, osem odstotkov v Bosni in Hercegovini ter samo štiri odstotke na območju Slovenije. Slovenci s takšnim razmerjem seveda niso bili zadovoljni in so bili zaradi tega pogosto precej kritični do svojih predstavnikov na pristojnih ministrstvih. Slovensko gospodarstvo, ki je veljalo za najbolj razvito, je zaradi krivične pripojitve celotne Primorske Italiji ostalo brez železniške povezave z jadranskimi lukami. Dunaj je imel prej odlične povezave s tržaško luko, Budimpešta pa z reško. V novih razmerah so si Slovenci zaman prizadevali za zgraditev proge Kočevje–Sušak, ki bi jim odprla pot do pomembne luke v Bakru, kajti tudi Reka je pripadla Italijanom. Načrti za omenjeno progo so bili v dveh različicah sicer izdelani dokaj zgodaj, uresničili pa se niso nikoli. Sicer pa so imeli naši predniki tudi v času življenja pod dunajsko monarhijo z železnico precej različnih težav.
Prometni škandal na južni železnici.
Prijatelj lista nam piše: Dne 15. t. m. sem se peljal iz Ljubljane v Zagorje ob Savi z opoldanskim brzovlakom. Kakor znano, ima ta brzovlak en sam voz tretjega razreda, ki ga napolnijo potniki po večini že do Ljubljane. Tako je bilo tudi tega dne. Komaj sem dobil še prostora v polnem vozu tretjega razreda, seveda sem moral stati. Ko pa je vlak pripeljal v Litijo, je tam hotelo vstopiti 10 do 12 delavcev. Sprevodnik je obrazložil postajenačelniku, da v tretjem razredu nima za delavce prostora, pa če tudi bi hoteli stati. Postajenačelnik je vsled tega vsem čakajočim delavcem odpovedal vožnjo in jim zabranil vstop v vlak, češ da za nje ni prostora. Ta brezprimerna nesramnost je vse potnike neznansko ogorčila. (…)
