Ob začetku ameriške državljanske vojne je vpisal v ameriške zakone, da bodo po koncu državljanske vojne vse države, zmagovalke in poraženke vojne, enakovredne članice Združenih držav Amerike.« Ob tem omenjeni avtor še zapiše, da sta obrambni in notranji minister »najbolj odgovorni osebi za zmago v desetdnevni vojni za Slovenijo, da je Peterletova vlada zagotovila uspešno obrambo domovine, da so pri tem pomagali številni podporniki Slovenije po svetu in med njimi 600.000 ameriških Slovencev ter da je slovenska zmaga v vojni primerljiva samo z izraelskimi zmagami proti arabskim državam Egiptu, Siriji in Jordaniji«. Slednje si ne zasluži komentarja, saj že iz zapisanega izhaja, na kateri strani zgodovine je pisec, in ta stran gotovo ni prava!
Ob vprašanju, katera stran zgodovine je prava, se lahko navežemo tudi na pisanje dr. Staneta Grande, da »samostojna Slovenija ni vrednota, ampak prava stran zgodovine«. S tem se lahko strinjamo, saj smo postali samostojna, neodvisna in suverena republika, ter tudi s tem, da je to zgodovinsko dejstvo, ki se je začelo z osamosvojitvenimi procesi in se zaključilo z vojno in mednarodnim priznanjem. Ob tem pa se moramo zavedati, da se ni vse začelo konec prejšnjega stoletja, temveč je treba upoštevati ves zgodovinski lok uporništva slovenskega naroda, od uspehov Maistrovih borcev, tigrovcev in partizanskih borcev druge svetovne vojne do miličnikov in pripadnikov organov za notranje zadeve, pripadnikov teritorialne obrambe in narodne zaščite ter državljank in državljanov Slovenije, ki so sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije.
Teritorialna obramba ni bila ne Titova ne Janševa
Zgodovina je ena od znanosti, ki raziskuje človekovo vedenje skozi čas. Je celota preteklih dogajanj; je tok časa in dogodkov, v katerih se je človeštvo razvijalo in spreminjalo; je interdisciplinarna in humanistična družbena veda, ki preučuje človeško družbo od njenega nastanka v času in prostoru. Njena naloga je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke v preteklosti, rekonstruira človekovo življenje v preteklosti in ohranja zgodovinski spomin, saj nam poznavanje zgodovine omogoča razumevanje sedanjosti in nam istočasno omogoča »videnje« v prihodnost.
Zato je treba zgodovino jemati takšno, kot je in zelo narobe je, če se zgodovina ocenjuje skozi prizmo, kdo je na pravi strani zgodovine, oziroma če je zgodovina le tisto, kar razlaga tisti, ki misli, da je na pravi strani zgodovine. To je napačna pot, ki razdvaja slovenski narod. Izpostavljati dva oziroma tri posameznike kot najbolj odgovorne za zmago v vojni za Slovenijo je neodgovorno in podcenjujoče za mnoge, ki so bili na odgovornih položajih, ki so miličnike in teritorialce pripravljali več let za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne ter bili aktivni udeleženci vojne.
Zelo grd je napad dr. Staneta Grande, ko veteranom vojne za Slovenijo očita, »da so, namesto da bi bili nosilci in varuhi slovenske osamosvojitvene ideje, postali pod generalom Lipičem hlapci starih sil, ministranti nosilcev totalitarizma, ki so pripravljeni celo na take zgodovinske ponaredke, kot je trditev, da je osamosvojitev izvedla Titova TO«.
Ne generalmajor Lipič ne kdor koli iz vodstva Zveze veteranov vojne za Slovenijo tega nikoli ni trdil. Njen predsednik Lipič je na takšna podtikanja, kot si jih privošči dr. Granda, večkrat argumentirano odgovoril. Najbolj natančno in odločno ob slavnostnem nagovoru takratnega predsednika države Boruta Pahorja ob 50. obletnici ustanovitve teritorialne obrambe. Ampak ne glede na takšne »izbruhe« je spomin na teritorialno obrambo v zavesti slovenskega naroda ostal neomadeževan. Omadeževani pa ostajajo samozvani osamosvojitelji, kar je že sedaj in bo še bolj v prihodnosti potrdilo zgodovinopisje.
Zgodovina je jasna, teritorialna obramba v času osamosvojitvenih procesov ni bila ne Titova in ne Janševa, res pa je, da sta bila oba »velika in zaprisežena komunista« in naj mi bo neumestna primerjava oproščena. Dejstvo je, da je Narodna zaščita, kasneje poimenovana Manevrska struktura narodne zaščite, opravila v kratkem času svojega delovanja pomembno vlogo. Ponovno pa poudarjam, da je bila osnova za njeno ustanovitev zapisana v predpisih o narodni zaščiti. Bojno pripravljenost vojaškega dela obrambnih sil pa so zagotavljali pripadniki štabov in enot teritorialne obrambe, le da so se imenovali drugače. Tako je bilo vse do 4. oktobra 1990, ko je bil imenovan novi načelnik Republiškega štaba teritorialne obrambe in poveljniki pokrajinskih štabov teritorialne obrambe. Torej če smo formalisti, čas Manevrske strukture narodne zaščite je trajal nekaj dni več kot en mesec!
Vodstvo milice o poskusu razorožitve ni bilo obveščeno
Naj jasno in javno povemo, da se je leta 1990 z vprašanjem razorožitve na žalost ukvarjala le politika s preigravanjem, »kdo bo koga namočil«. Če bi takrat obrambni ali notranji minister o poskusu razorožitve teritorialne obrambe obvestil vodstvo uprave milice republiškega sekretariata za notranje zadeve, bi milica v nekaj urah zavarovala vsa skladišča orožja teritorialne obrambe, ki niso bila v objektih in prostorih Jugoslovanske ljudske armade. Milica bi to storila na enak način, kot je ravnala ob poskusu JLA, da bi zasegla naborniško evidenco slovenskih vojaških obveznikov, ko je te evidence prevzela v hrambo na policijskih postajah ali dodatno zavarovala na sedežih takratnih upravnih organov za ljudsko obrambo. Še enkrat poudarjam, da vodstvo milice o poskusu razorožitve teritorialne obrambe ni bilo obveščeno, čeprav bi od ministra moralo biti. Če pa že govorimo o poskusu razoroževanja teritorialne obrambe, je prav, da povemo tudi, da sta tako takratni obrambni kot notranji minister razoroževala teritorialno obrambo oziroma milico, ko sta v letu 1990, manj kot leto pred vojno, prodajala orožje in bojno opremo Republiki Hrvaški.
Tudi milica in organi za notranje zadeve so se pripravljali in bili za nekatere pričevalce najbolj pripravljeni na neposredno vojno nevarnost in vojno ter bili enakopraven partner teritorialni obrambi. Kot mnogi govorijo, če ne bi bilo milice in njenega takojšnjega obveščanja o gibanju JLA ter reagiranja z barikadami in oviranja JLA ob njenem prodiranju na mejne prehode, bi vojna potekala drugače. Vendar tako usposobljene in profesionalne milice ni ustvaril novi minister, ki se je kot miličnik bolj ukvarjal z marsičim drugim in manj skrbel za svojo profesionalnost. Gre mu pa marsikatera zasluga za nadaljevanje omogočanja nadgradnje obrambno-varnostne profesionalnosti slovenske milice, ki je v tistem času potrebovala politično podporo za svojo inovativno dejavnost ob prehodu iz klasične »miličniške dejavnosti« v obrambno-varnostno milico ob pripravi na vojno za samostojno Slovenijo.
V Zvezi vojnih veteranov Slovenije in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever smo pri razlaganju in predstavljanju osamosvojitvenih procesov in vojne za Slovenijo na pravi strani zgodovine. Obe organizaciji od ustanovitve naprej izid osamosvojitvenih procesov in vojne za samostojno Slovenijo jemljemo kot pravo stran zgodovine. Mi vsekakor nismo nosilci in varuhi slovenske osamosvojitvene ideje, kar dr. Granda očita Zvezi vojnih veteranov Slovenije in Lipiču, temveč smo razlagalci osamosvojitvenih procesov in vojne za samostojno Slovenijo, saj smo pri tem neposredno sodelovali. Torej, da bo tudi dr. Granda razumel, zgodovino pišejo zgodovinarji, mi, takratni udeleženci osamosvojitvene vojne, pa jo le razlagamo! O naših razlagah je napisanih kar precej knjig in zbornikov, ki z literaturo, predpisi, depešami in drugimi verodostojnimi listinami in zapisi potrjujejo dejstva in kritično ter nepristransko prikazujejo dogodke v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Kdo je preprečil miting resnice
Kot primer lahko še enkrat izpostavimo poskus razorožitve teritorialne obrambe. Z verodostojnimi zapisi in številkami o zadržanem orožju teritorialne obrambe smo javnost neštetokrat seznanili in demantirali neresnične interpretacije mnogih, vendar eni še vedno ponavljajo svojo neresnico in so prepričani, da so na pravi strani zgodovine. Prvi predsednik vlade v samostojni Republiki Sloveniji še vedno ponavlja, da so »miting resnice« preprečili strojevodje. In tudi on je razlagalec zgodovine. Če hočete, je lahko resnica okrog preprečitve »mitinga resnice« tudi ta, da je prihod mitingašev v Slovenijo preprečil zvezni sekretar za notranje zadeve general Gračanin, ko je med kolegijem zveznega sekretarja organizatorje mitinga in politično vodstvo Jugoslavije seznanil s tem, da je milica na hrvaško-slovenski meji na »okopih« in da bo prihod v Slovenijo preprečila z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, tudi z uporabo strelnega orožja, saj je bila oborožena tudi z dolgocevnim orožjem. V tistem trenutku je padla odločitev o preklicu mitinga, torej zaradi uspešno zastavljene akcije Sever, in ne zaradi strojevodij, ki prihodov mitingašev po cesti ne bi mogli ustaviti, vlake pa bi po posebej izdelanem načrtu ustavila specialna enota milice, skupaj s posebno enoto milice.
Zgodovina ostaja interdisciplinarna in humanistična družbena veda in o osamosvojitvenih procesih in vojni za samostojno Slovenijo naj pišejo tisti zgodovinarji, ki so na pravi strani zgodovine. Policijski vojni veterani in veterani vojne za Slovenijo, ki smo neposredno sodelovali v osamosvojitvenih procesih in v vojni, pa bomo še naprej kritično in nepristransko razlagali, kako so potekali osamosvojitveni procesi in vojna za Slovenijo.
Dejstvo je, da smo bili vojni veterani leta 1991 v vojni za Slovenijo na pravi strani in ostajamo na pravi strani tudi danes, ko je treba govoriti resnico in ko je treba zavračati potvarjanje zgodovine. Žalostno pa je, da danes potvarjajo zgodovino tudi nekateri zgodovinarji oziroma nekateri, ki se imajo za zgodovinarje.
