Zanesljivih dokazov, da bi lahko njihova imena razkril brez bojazni, še nima, svojo odločitev pojasnjuje sogovornik. In dodaja: »Logika, ki tiči za dogajanjem, je jasno prepoznavna.« Zato je danes, po proučitvi zbrane dokumentacije, prepričan, »da so interesne skupine nelojalnih poslovnih partnerjev v ozadju z izmišljenimi konstrukti zavedle Kongregacijo za kler, vodstvo Nadškofije Maribor in vso slovensko javnost«. O tem je napisal tudi knjigo.
Z dekretom zaukazano enoletno bivanje v avstrijskem samostanu Šentpavel, kjer je nato zaradi civilnih sodnih postopkov prebil dobrih pet let, mu je, kot rad pove, pomagalo pri duhovni rasti. Na vse, kar se je dogajalo med »stoletno krizo«, na odgovornost cerkvenih ljudi in tudi na svojo soodgovornost zdaj gleda drugače, bolj zrelo: »Nisem zagrenjen, ne gojim nobenih zamer, tudi do tistih ne, ki so me hoteli narediti za grešnega kozla.« Torkove novinarske konference na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na kateri je skupaj z dr. Bogomirjem Kovačem v obrisih predstavil svoj pogled na finančno afero, stoletno krizo in odziv nanjo, v tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference niso omenili niti z besedo.
Gospod Krašovec, kje živite zdaj, kaj počnete?Od 1. novembra 2019 sem pomočnik v župniji Andraž v Slovenskih goricah; tam sodelujem pri pastorali. Skrbim tudi za najstarejšega brata Janeza, ki je prav tako duhovnik. Po nesrečnem padcu na ledu se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da bi moral v dom ostarelih. Tako pa je lahko doma. V Andražu imam stanovanje, v glavnem pa z bratom živiva v bližini doma, v Olimju, kjer nama je teta Kristina zapustila hiško.
Se vsak dan vozite v Andraž?Ne, v Andražu je maša le enkrat med tednom in ob nedeljah.
To, da so vas nadrejeni imenovali za duhovnega pomočnika, občutite kot degradacijo?Če bi želel, bi lahko sprejel vodenje Župnije Andraž.
Ga boste sprejeli?Še razmišljam. Z ljudmi tam se sicer sijajno razumem.
Kdaj ste pred tem nazadnje delali v pastorali?Pastoralno sem se udejstvoval tudi v Šentpavlu, kjer sem bil od 26. februarja 2013 do 8. junija 2017. Po dekretu nuncija bi moral tam prebiti sobotno leto, toda začeli so se sodni procesi, najprej na celjskem sodišču, potem še v Ljubljani, zato smo se dogovorili, da je najbolje, da ostanem v Avstriji, dokler se ne končajo. Zelo težko je namreč biti na župniji, potem pa iti na sodišče v zvezi s kazenskim postopkom. V Avstriji je bila sijajna klima, sprejeli so me kot svojega. V samostanu sem lahko duhovno zorel.
In začeli ste pisati knjigo?Najprej sem zbiral dokumentacijo zaradi sodnih postopkov. Analiziral sem dogodke, križno preverjal razne informacije, ki so se pojavljale doma, v Rimu. Na primer: nekdo je po telefonu izrekel lažno trditev, da je v neki zadevi izginilo 40 milijonov evrov, ker je želel očrniti upravo Zvonov. Ko sem ugotovil, kje se je ta informacija ponovila, sem lahko iz tega naredil nekatere sklepe.
Gospod Krašovec, kaj boste razkrili v svoji knjigi? Boste identificirali tudi tako imenovane nelojalne poslovne partnerje?Identificiral jih bom takrat, ko bo zadeva precej jasna.
Torej še ne v knjigi?O tem moram še premisliti. Ne želim prehitro obsojati.
Kdo jo bo založil in izdal?To naj ostane skrivnost. Vsekakor to ni projekt Cerkve, to je projekt nas avtorjev. Je pa v interesu Nadškofije Maribor, da zadevo razčistimo in ugotovimo, kaj se je dejansko zgodilo. To je tudi želja nadškofa Cvikla. Tako bo lahko izbrisan krivični madež na Nadškofiji Maribor. Zlasti nadškof Kramberger ne nosi popolnoma nobene krivde.
Na novinarski konferenci ste ves čas poudarjali, kako zelo je slovensko javnost in celo cerkvene ljudi zmanipuliral članek v italijanski reviji L'Espresso januarja 2011. Informacije naj bi bile prirejene, neresnične, podtaknjene. Ampak zakaj niste ne vi ne kdo drug v nadškofiji tedaj jasno in podrobno povedali, kaj se je v resnici dogajalo? Molčali ste. Zakaj?To vaše vprašanje je zelo na mestu. Razlogov za to je več. Članek je vseboval tako težke dezinformacije, da se je razbila edinost med nami, tudi v Cerkvi. Informacija, da znaša dolg 800 milijonov evrov, je številne vrgla iz tira. Niso več vedeli, kaj je res in kaj ne, komu verjeti. Ne pozabite, da se je avtor članka skliceval na Vatikan in s tem zasejal dvom tudi v nekatere dobronamerne ljudi. Sam sem bil takrat že na stranskem tiru, brez prave moči; dogovorili smo se, da v javnosti ne bom nastopal. V nadškofiji so sicer ključne dezinformacije javno zanikali, toda članek je bil tako zvito napisan, da je vsa pojasnila prevpil. Kot je danes (intervju smo posneli v torek) rekel dr. Bogomir Kovač: sile iz ozadja so bile močnejše.
Dr. Kovač je to rekel v drugem kontekstu.Drži, ampak velja tudi za ta primer.
Če kdo, ste bili vi o zadevah dobro obveščeni. Toda v osebnem pismu škofom, ki smo ga – ne od vas – pridobili na Dnevniku, se leta 2012 niste otepali krivde. Obžalovali ste, da niste bili bolj previdni. Tudi o »nelojalnih poslovnih partnerjih« niste govorili. Zelo jasno pa ste napisali, da mora svoj del krivde prevzeti nadškof Stres, tedaj predsednik nadškofijskega gospodarskega sveta. Danes iščete krivce drugje, ne več v Cerkvi. Kako naj to razumemo?Enostavno. V samostanu v Šentpavlu sem na podlagi dokumentacije in analize dogodkov prišel do drugačnih, boljših spoznanj. To, da sem obžaloval, da smo šli v takšne naložbe, pa še vedno drži. Ali kot je večkrat rekel akademik Mencinger: ko greš v naložbe, greš v neko tveganje.
Akademik Mencinger je govoril o hazarderstvu…V našem primeru ni šlo za hazarderstvo. Vsi bančniki, analitiki, revizorji so bili tedaj mnenja, da ima Zvon tako dober portfelj, da tveganja ni. Soodgovorni smo, ker smo verjeli ekonomski stroki, revizorjem, ker smo tvegali in nismo predvideli stoletne krize. Kar zadeva pismo, ki ga omenjate, naj povem, da je tudi pri meni šlo za odziv v paniki, ki jo je povzročil članek. Namesto da bi analitično demantiral »sveti bankrot«, sem pojasnil, kako smo tedaj dejansko v Cerkvi odločali, delali timsko in skupaj prevzemali odgovornost.
V pismu ste škofom, predvsem Stresu, ostro očitali, da so vas naredili za grešnega kozla, na vas zvrnili vso krivdo. Še mislite tako?Takrat sem tako mislil. Danes pa vem, da so tudi ljudje v Cerkvi bili žrtve. Žrtve zavajanja. V tisti paniki je tudi v Cerkvi prišlo do napak, tudi sam sem jih morda naredil. Ampak kot rečeno, v teh letih sem spoznal, da tega ne smem zameriti nobenemu, ne nadškofu Stresu, ne prijatelju, ki mi je obrnil hrbet, ne medijem. Odzvali so se tako, kot se običajno odzovejo zavedeni ljudje.
V gospodarski upravi in mariborskem škofijskem gospodarskem svetu je sedelo veliko dobro obveščenih cerkvenih ljudi, ki so skrbno tehtali in sprejemali odločitve. Težko je verjeti, da bi kar tako nasedli nekemu članku. Se vam ne zdi, da nekomu pripisujete preveliko moč?Članek o »svetem bankrotu« je imel to moč. Ljudje so mu verjeli. V Cerkvi pa je hierarhija zelo pomembna. Če se nekdo sklicuje na Vatikan, to veliko pomeni. Mnogi so zato pomislili, da smo informacije v Cerkvi oziroma Nadškofiji Maribor prikrivali.
Ampak kasneje se je to potrdilo: nekatere stvari ste v gospodarskem sistemu nadškofije res prikrivali.Ne, vse zadeve smo vodili transparentno. V dvočlanski gospodarski upravi…
… z gospodom Zazijalom…… sva o vseh odločitvah informirala nadškofa Krambergerja, o vseh malo pomembnejših zadevah pa tudi gospodarski svet škofije.
Ampak ali ste bili dovolj transparentni tudi navzven?Ničesar nismo prikrivali.
Se spomnite podjetij, kot sta bili Forš in I. J. Storitve? O tem, kaj se je dogajalo z njimi, ste v javnost dajali neresnične informacije. Trdili ste, da s temi podjetji nimate ničesar, kasneje pa se je izkazalo, da so bila povezana s škofijo, da ste preko njih vodili posebne posle in da so ta podjetja imela slamnate direktorje, ki so morali le podpisovati dokumente. Tudi vi ste jih imenovali, se je razkrilo na sodiščih.Nimate prav. Mešate škofijo in Zvonova holdinga. Gospodarstvo Rast in Zvonova so bile tri različne, samostojne pravne osebe. Naloga škofije je bila, da prouči smotrnost naložb v Zvonova. V pismu škofom sem natančno pojasnil tedanjo strategijo. Odločili smo se, da se škofija ne bo mešala v posle, temveč da bo le spremljala rezultate. To pa zato, ker smo bili mi duhovniki ekonomski laiki. Zaupali smo strokovnjakom. V škofiji se nikoli nismo pogovarjali o Foršu ali I. J. Storitvah. Nadškofu se ni niti sanjalo o tem.
Transparentno delo je nekaj drugega.Hočem reči, da nadškofija ni ničesar prikrivala. Mi nismo dobivali informacij o teh podjetjih. Prej ste omenili Forš in da se je na sodišču razkrilo, da sem pomagal iskati menedžerje. To sem storil le zato, ker so me v upravah Zvonov prosili, naj pomagam najti človeka, na katerega se bodo lahko zanesli. V poslovanje Zvonov pa se nismo vtikali.
Gospod Mesarec, ki je bil zaposlen v škofiji, je bil eden teh slamnatih direktorjev. Na sodišču je povedal, da si ni upal zavrniti predloga, da postane slamnati lastnik in direktor Forša. Bal se je, da bo v tem primeru izgubil zaposlitev.Tako se je branil na sodišču. Sam sem na sodišču kot priča po pravici povedal, da sem posredoval prošnjo uprav Zvonov. Ni pa bilo v navadi, kot sem že rekel, da bi dobivali kakršnekoli informacije o poslovanju. Spremljali smo le rezultate poslovanja holdingov.
Gospodarska uprava škofije, ki ste jo vodili, pri odločitvah ni le sodelovala, ampak jih je pripravljala in gospodarskemu svetu predlagala v potrditev. Nadškofa Stres in Turnšek sta v odgovoru Dnevniku na vprašanje glede vaših navedb leta 2012 zapisala, da ste, citiram, »odločitev o gradnji lastnega optičnega omrežja nadzorni svet in uprava Zvona Ena sprejeli brez soglasja Škofijskega gospodarskega sveta (ŠGS), skupaj z vodji projekta T-2. Zaradi tega se je Zvon Ena od leta 2006 do 2008 močno zadolžil. Tudi ta odločitev je bila sprejeta brez soglasja ŠGS mariborske nadškofije.« Ste torej ravnali na svojo roko?Preštudiral sem vse zapisnike, zato lahko argumentirano trdim, da to, kar sta tedaj napisala nadškofa, ne drži. Obstaja sklep gospodarskega sveta škofije, da se gre v investicijo T-2, v dokapitalizacijo.
Sta nadškofa torej zavajala javnost?Ne. Glejte, onadva sta duhovnika. Kot sem jaz marsikaj pozabil ali spregledal, tako sta lahko tudi onadva. Vse te detajle sem sam, kot rečeno, preveril v zapisnikih, zato vem, da to, kar sta zapisala, ne drži.
Spominjam se ostre javne izjave tedanjega nuncija Janusza Juliusza, ker niste spoštovali dekreta in ste iz samostana v Avstriji prihajali domov. Razumeti ga je bilo, da ne spoštujete kazni, ki vam je bila pravično naložena. Torej ste bili tudi za nuncija krivi.V tistem času se je dogajalo marsikaj, česar tudi sam nisem razumel. Zato sem čutil, da me hočejo narediti za grešnega kozla. Šele zdaj kot duhovnik razumem pomen tega, da je Peter zatajil Kristusa, Judež pa ga je izdal. Vem, kako šibak je človek, kako hitro lahko nasede manipulaciji. To velja tudi za duhovnike. Vedeti pa je treba, kakšen je bil tisti čas, kaj se je vedelo in česa se še ni vedelo. Ni dvoma, da so tisti, ki so stali za člankom o »svetem bankrotu«, hoteli oblatiti preteklo delovanje nadškofije. Pojavile so se še nekatere dezinformacije. Uspelo jim je. Ljudi so zavedli. Zato ne želim pogrevati zgodbe o grešnem kozlu.
Na novinarski konferenci ste več kot desetkrat omenili »nelojalne poslovne partnerje« iz Slovenije in Italije, tudi »judeže« iz vatikanske banke. Vem, da jih še ne želite razkriti. Zato bom vprašala takole: zakaj bi bilo komurkoli v Vatikanu v interesu, da škoduje Cerkvi na Slovenskem?Glede nelojalnih poslovnih partnerjev bi rekel takole: marsikaj je treba še raziskati, tudi v Cerkvi. Kar zadeva slovensko Cerkev in Kongregacijo za kler, pa naslednje: zelo smo se trudili, da bi Zvonova in nadškofijo rešili. Temu je bila še posebej naklonjena Kongregacija za kler, ampak to ni bilo pogodu ljudem, ki so delovali iz ozadja. Danes vemo, da bi bilo to dobro za Cerkev in za državno premoženje, ki je bilo kasneje preprodano tujcem. Za zdaj lahko povem le toliko.
Sveti sedež je v Maribor poslal več komisij, ki so zelo podrobno pregledale vsa poročila in delovanje nadškofije. Izsledki so bili očitno obremenjujoči za vodstvo, saj so sankcije leta 2013 doletele tudi nadškofe Stresa, Turnška in Krambergerja. Pa menda ni bil zaveden tudi sam papež Frančišek?O tem ne bi želel razglabljati. To je stvar papeža in Kongregacije za škofe. O razlogih bi morali vprašati njih. Dejstvo pa je, da je do finančnega zloma objektivno prišlo in da uničujočih posledic krize nismo predvideli. Tudi sam se za to počutim odgovornega.
Ali ni v dekretu, po katerem ste se morali umakniti v Šentpavel, pisalo, česa ste obdolženi?Ne, pisalo je o sankcijah, predvsem to, da se moram umakniti v ta samostan.
Če prav razumeva, se vam je tedaj zgodila krivica, a po drugi strani so se vam tam odprle oči…V božji perspektivi je lahko ista zadeva krivica in blagoslov. Kot duhovnik sprejemam, da je Bog že vedel, zakaj me preizkuša. Mene in tudi druge v Cerkvi. In verjamem, da bo na koncu zmagalo dobro ter da smo se iz te krize in tedanjih zmot, kot si želi tudi dr. Kovač, česa naučili.
Je bila zmota tudi to, da ste iz za Cerkev značilnega konservativnega gospodarjenja vstopili v svet finančnih produktov, na delniški trg…Sam sem privržen bolj konservativnemu gospodarjenju, toda v strategiji, ki je bila potrjena leta 2003, smo v kontekstu tistega obdobja sledili nasvetom dobrih finančnih svetovalcev, ki so nam predlagali, da se gre v naložbe. Ko smo jih spraševali, ali je to tvegano, smo dobili odgovor, da majhno tveganje obstaja, a da je takšen sodoben način gospodarjenja. Kriza lahko v povprečju razvrednoti premoženje za največ 25 odstotkov, so nam govorili. Poudarjali so, da imata Zvonova dobre in izredno razpršene naložbe, v turizem, kemijo, založništvo, v vse mogoče. Telekomunikacijsko družbo T-2 so označevali za zlato jajce. Ker pa so delnice rasle, sem imel občutek, da to ne more iti v nedogled. Obstajajo zapisniki o tem, da sta upravi holdingov leta 2006 dobili nalogo, naj se razdolžujejo, s čimer bi tveganje zmanjšali. Upravi sta šli v to smer, vendar nas je kriza prehitela. Nikoli pa si nisem mislil, da bo prišlo do takšnega padca – glede na borzni indeks je bil skoraj 80-odstoten. Tega ni nihče predvidel. Odgovornost za to tveganje prevzemam. Verjeli so tudi škofje. Dejansko gre za našo objektivno odgovornost.
Pravite, da ste Zvonovoma naložili razdolževanje. Toda v tistem obdobju sta izvajala tudi sporne naložbe, ki jih je kasneje kazensko in odškodninsko obravnavalo sodišče. Preko slamnatih podjetij sta holdinga na veliko investirala tudi v tujini. V Argentini, na Hrvaškem…Vem, kaj hočete povedati. Ampak za večino teh zadev sem izvedel iz medijev. Mi nismo spraševali o teh poslih. Upravi sta bili avtonomni.
Vi ste bili predsednik nadzornega sveta Zvon Ena. Od leta 2006.Menedžerjem bi naredili krivico, če bi danes presojali, zakaj so šli v te naložbe. Tudi sodišče ne pozna teh razlogov. Poslov so se lotevali z ekonomsko logiko glede na takratne kriterije, ti pa so bili popolnoma drugačni od današnjih. Mislili so, da se takšna kriza ne more zgoditi, zato so veljali drugačni kriteriji zavarovanja. Profesor Mencinger je naštel 13 dejavnikov, ki so odgovorni za to, da je do krize sploh prišlo, in so hkrati odgovorni za njene posledice. Mednje korektno uvršča tudi Cerkev, ki je odgovorna zato, ker je šla v investicije.
Trdite, da so bili menedžerji Zvonov previdni in da so bile banke tiste, ki so lahkomiselno posojale denar. A prav zgodba o naložbi v Luko Zadar razkriva, kako je potekalo posojanje znotraj nadškofijskega gospodarskega sistema. Kako »skrbno« se je gospodarilo. V času, ko ste bili predsednik nadzornega sveta, junija 2007, si je en holding izposodil pri NLB 17,5 milijona evrov, pri tem pa ni omenil, da bo s tem denarjem kupil delnice zadarske luke. Najeto posojilo je takoj zatem posodil drugemu holdingu, ki ga je naprej posodil slamnatemu podjetju I. J. Storitve, za katero se je kasneje neresnično trdilo, da ni povezano z gospodarskim sistemom nadškofije. To slamnato podjetje, ki je s prejetim posojilom kupilo delnice Luke Zadar, je bilo po oceni izvedenca že tedaj insolventno, pred stečajem pa je bil kapital družbe v minusu za skoraj deset milijonov evrov. Na poslovanje podjetja I. J. Storitve cerkvena holdinga nista imela nikakršnega formalnega vpliva. Poleg tega je bilo posojilo zavarovano zgolj z dvema bianco menicama in je nazadnje ostalo v celoti neodplačano. Delnice Luke Zadar – zaradi pomanjkanja formalnega nadzora – nikdar niso pristale v stečajni masi Zvonov, na škodo malih delničarjev. Ta zgodba je eden od rezultatov menedžmenta, ki ga vi še zmeraj hvalite. Težko verjamem, da niste opazili, kaj so menedžerji počeli s 17,5-milijonskim posojilom. Ali pa so tudi vas zavedli? Bi bili danes bolj pozorni?Z Luko Zadar se v nadzornem svetu nikoli nismo ukvarjali, hkrati pa ni pravilno vprašanje, ali so me zavedli. Zakaj ne? Ker ni bilo potrebe, da bi poznal posle. Upravi sta bili avtonomni in sta delali po takratnih finančnih navadah, mi pa se v skladu s strategijo nismo smeli vtikati v posle.
Hočete torej povedati, da je bilo izvajanje takšnih miškulanc s posojili in oškodovanje upnikov tedaj običajno?Ne poznam te zadeve in ne vem, ali je bil kdo oškodovan.
Seveda so bili. Delnice Luke Zadar bi morale biti v stečajni masi Zvonov. Pa niso. Ker menedžment Zvonov ni poskrbel za to, da bi nad slamnatim podjetjem imel ustrezen nadzor. Kasneje je to podjetje večkrat menjalo formalne lastnike – zato, da so se delnice Luke Zadar znašle zunaj dosega upnikov. Pravite, da ste kot nadzornik terjali dezinvestiranje. Toda holdinga sta po skritih poteh kupovala delnice z izposojenim denarjem.Po krizi se je dogajalo marsikaj, po stečajih Zvonov. A moja teza v vsakem primeru drži. Menedžerji so marsikateri posel sklenili na podlagi ustnih dogovorov. In še enkrat: nikomur se ni sanjalo, da bi lahko prišlo do take katastrofe. To je bila napaka tistega časa. Morda tudi revizorji niso bili dovolj natančni. Sam lahko rečem le, da smo sledili strategiji, da se duhovniki umaknemo in zaupamo laikom.
Toda kot rečeno, vi ste bili predsednik nadzornega sveta Zvon Ena.Da, z omejeno funkcijo.
Bi bilo bolje, iz današnjega zornega kota, če bi vaš položaj tedaj zasedal laik strokovnjak?Tudi on bi bil omejen s strategijo, da je treba zaupati strokovnjaku.
Ampak nadzornik nadzoruje. Njegova naloga ni zaupati menedžmentu.Ni res. Eno je nadzor v holdingih, drugo je nadzor v koncernih, kjer nadzorniki neposredno posegajo v posle. V holdingih so menedžerji avtonomni.
Glede tako imenovanih nelojalnih poslovnih partnerjev ste skrivnostni, a obenem javno izpostavljate graditelja omrežja T-2. Zakaj ste izpostavili prav Gratel?Ker sem prepričan, da je šlo za oškodovanje nadškofije in malih delničarjev. V krizi se je izkazal za nelojalnega partnerja. Prišel je kot monopolni izvajalec, potem pa je v času krize pomagal rušiti Zvonove – zato, da si je lahko prilastil lastništvo T-2. To so dejstva: prišlo je do kriznega okoriščanja na račun partnerja.
Ne smemo pozabiti, da je bil T-2 v tistem času finančna jama brez dna.Točno. Do krize so vsi govorili, da je T-2 zlato jajce, v krizi je postal nasedla investicija. Naredili so izkope, položili kable, ni pa sledil drugi paket investiranja s strani bank. Zato se naložbe niso mogle zaključiti in ni bilo toliko priključkov, kot je predvideval poslovni načrt. Kriza je tudi tej družbi povzročila izredne težave. No, T-2 je zdaj precej stabilna družba.
Ampak krivce ste izpostavili – te tako imenovane nelojalne poslovne partnerje. Hkrati pravite, da nimate dovolj podatkov, da so potrebne dodatne preiskave. Kaj če preiskave na koncu pokažejo, da ste se motili?Težko se je v takšnem kontekstu zmotiti. To pokaže že sama logika. V javnost pa lahko greš, ko imaš zanesljive dokaze. To so listine in verodostojne priče. Do teh zanesljivih dokazov je treba še priti.
Obstaja teza, da se je nekdo zbal premožne Cerkve in da so se zato izvajali politični pritiski na banke, naj ne reprogramirajo dolgov.Po mojem mnenju je ta teza zelo verjetna. Mislim pa, da je bil ta strah politike nepotreben. Če Cerkev in država sodelujeta ter druga drugo dopolnjujeta, je to samo dobro.
Pravite, da se ne sme prehitro sklepati. Da je treba še veliko raziskati. Kaj pa če se nazadnje izkaže, da zarote – o obstoju katere ste prepričani vi – ni bilo?Pri zaroti vztrajam. V nobenem primeru ne bi prišlo do zloma Zvonov, če ne bi v ozadju zarotniško delovali. Toliko informacij in logičnih povezav pa že imam, da to lahko trdim.
Profesor Bogomir Kovač je poudaril, da so bili v tej zgodbi največje žrtve mali delničarji. Nama pa je padlo v oči vaše poudarjanje, da malih delničarjev ni bilo 65.000, temveč le med 30.000 in 40.000. Tudi to je zelo velika številka. Ti ljudje so svoje certifikate, prihranke zaupali holdingoma, ker so zaupali Cerkvi. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi jim vsaj simbolično poravnali škodo?Gre za napačno ekonomsko in pravno logiko. Enako kot mali delničarji je bila oškodovana tudi nadškofija. Nadškofija je nosila delček odgovornosti, ker je verjela, da takšne krize ne bo. Enako so verjeli tudi mali delničarji, zlasti leta 2005, ko so imeli možnost prodati svoje delnice. Tega niso storili, ker so špekulirali, tako kot nadškofija – da bodo profitirali. Zakaj bi morala nadškofija, ki je izgubila vse, njim poravnati škodo? Po nobeni moralni ali gospodarski logiki tega ni dolžna storiti. To bi morala storiti le v primeru, če bi bila 100-odstotno odgovorna. Nosi pa le delček odgovornosti. Tudi sam sem navsezadnje izgubil svoj certifikat. Tisti, ki smo tedaj delovali v Cerkvi, 99-odstotkov vseh nas, smo storili vse, da bi preprečili stečaj. V ozadju pa so delovale sile, ki so načrtno povzročile stečaj Zvonov in ki za to nosijo odgovornost. Prizadetost malih delničarjev seveda razumem. Verjeli so, da je Cerkev tako močna, da se ji kaj takega ne more zgoditi, in da bo v krizi vključila solidarnostne mehanizme. Vendar so bile one druge sile močnejše od Cerkve. Sicer pa je prav to zaupanje malih delničarjev v Cerkev razlog za to, da Cerkev nosi moralno breme. Srčno si želim, da bi bili mali delničarji poplačani. To je tudi razlog, da podpiram preiskavo. Nadškofija nima možnosti za poplačilo, upamo pa, da se bo v prihodnosti našla kakšna rešitev.
Pa vendar je treba ponoviti, kar pravita tudi Kovač in Mencinger: vse to se ne bi zgodilo, če Cerkev ne bi hazardirala.Ni hazardirala. Na vsaki seji smo govorili o tem, katera naložba je tvegana in katera ne. Morda sta profesorja imela v mislih hazardersko obdobje bank.
Ne bo držalo. Profesorja Mencinger in Damijan sta si bila leta 2017 enotna v tem, da se Cerkev ne more izogniti odgovornosti za svoje hazarderske odločitve.Lahko da je profesor Mencinger uporabil to besedo, vendar se v knjigi ni poglabljal v te zadeve. Zmeraj smo poudarjali varnost naložb. To morate upoštevati. Dejstvo je, da so banke forsirale posojila…
Dovolite mi, da vas prekinem. Ta teza me zmeraj zmoti. Kakor da so banke krive zato, ker so vam ponujale posojila in niso zahtevale zadostnih zavarovanj. Takšna posojila bi lahko zavrnili!Nisem končal. Zmeraj smo imeli pred seboj vidik varnosti. To sem hotel sporočiti. Smo pa odgovorni, če smo se zmotili in nismo upoštevali celotnega kroga, ki smo mu zaupali in verjeli. Damijan in Mencinger imata prav, da se glede tega ne moremo izogniti soodgovornosti. Ne pa odgovornosti. Najbolj napačno je, če hoče kdo krizo zlorabiti za škodovanje Cerkvi. Z resnico bom vedno soglašal. Proti neresnici pa se bom ves čas boril. A ne na pamet.
Od izbruha krize in kasnejšega zloma je cerkveno zgodbo spremljala ena beseda. Ta beseda je pohlep. Cerkvi se je očitalo, da je bila pohlepna. Lahko govorimo o pohlepu?Ne! V nobenem primeru. Jaz sem duhovnik, nimam družine, moji sodelavci, lojalni, pripadni ljudje, pa so bili zelo prizadeti. Kaznovane so bile tudi njihove družine. Težko dobijo delo. Prav zaradi očitkov o pohlepu. V resnici pa so hoteli le pomagati nadškofiji. Tudi verniki so bili navdušeni nad tem, da bi Cerkev dobila materialno bazo za svoje pastoralno poslanstvo, za Karitas, za izobraževalno poslanstvo Cerkve, za vrtce in šole, pa tudi za kulturne dejavnosti, obnovo spomenikov in tako naprej. To je bil naš edini cilj. Moj in od nadškofa Krambergerja. Zato ga imam za svetnika in sem prepričan, da bo to tudi postal.
