Priznam, da za dosego boljšega učinka poved tu pa tam izvira iz čiste intimne navdušenosti ali ščepca osebnega pretiravanja. Ne prepogosto, včasih pač. So pa umetniki, kjer se to lahko zapiše brez vsakršnega opravičevanja – in Buster Keaton je nedvomno eden od njih. Znan kot »človek, ki se nikoli ne smeje« ali »veliki kamniti obraz« je v prvi polovici 20. stoletja – predvsem med letoma 1920 in 1929 – ustvaril brezčasne komedije, ki še dandanes navdušujejo z inteligentnim humorjem in natančno režijo z neverjetnimi kaskaderskimi podvigi z njim v edini in glavni vlogi, izvedenimi brez pomoči posebnih učinkov. Buster Keaton za svoje nore vragolije namreč nikoli ni najemal kaskaderjev, vse je odigral sam. S tem ni samo odločilno vplival na žanr in vse obstoječe podžanre komedije, temveč na vso filmsko industrijo. Ko se danes smejimo odbitim norčijam Mela Brooksa in Rowana Atkinsona ali spremljamo podvige Jackieja Chana in Toma Cruisa, vse to je izvedeno po učnem načrtu Busterja Keatona. Tega mu nikoli ni oporekal njegov največji oboževalec – Orson Welles.
ZAKULISJE
Življenjske zgodbe: pred 40 leti so se učili, danes ledvice presajajo z roboti
