Manjšine za predjed

Preden je prišla do te faze, je prestala operacije in terapije. Vse, kar je bilo potrebno in na voljo. Ko se je rak ponovil in je zdravniku govorila, da jo nekaj grize v prsih, jo je vprašal, ali ima doma psa. Ko je rekla, da ga nima, jo je odslovil. Spomnim se, da smo ribali rdečo peso, ki naj bi ji pomagala. Hrane skorajda nismo več solili, ker naj bi ji sol škodila. Dolgo po njeni smrti me je preganjal njen zafiksani pogled. Preden je odšla, je bila polna morfija. Iz mile, prijazne in duhovite gospe je vel, pod vplivom močnih pomirjeval, neki povsem drug značaj. Ko je bila pri sebi, je kričala, prosila, da noče več novih fiksov, da bi rada odšla. Drži, da se je to dogajalo konec osemdesetih let. V nekih davnih časih. Z leti sem se večkrat vračala v različne bolnišnice na redne in potem poslovile pogovore. Ko je prijateljeva žena hotela še in še pregledov, je on samo ponavljal »pustite me oditi«. Tudi tu ni bilo več zdravil, kakršnih koli možnosti za ozdravitev. Samo pomirjevala. Gledati umirajoče, kako se mučijo in bližajo koncu, ni dostojanstveno ne zanje ne za bližnje. Pa imam kar nekaj izkušenj z bližnjimi in ljubimi, ki so odšli. Nazadnje sem se o umiranju pogovarjala z Vincijem. »Ne bi bil rad tako kot Stephen Hawking, da si videti kot emoji kakec, samo očke ti še delajo,« je rekel lani v intervjuju. Za njegovo bolezen, amiotrofično lateralno sklerozo, ni zdravila, tudi vzrok je neznan. Da bolezen ne vpliva na bolnikove mentalne sposobnosti, je bilo pri Vinciju jasno. Težko je govoril, a se je še vedno zajebaval. Pri njem ne morem uporabiti druge besede. Nasmejal nas je do solz. »Ne skrbi, najprej bom padel v komo in se šele potem zadušil.« Vse me je bolelo, ko je to govoril, bolelo je tudi, ko sem poslušala, kako je odšel.