Če Slovenija kot največja košarkarska imena pomni Iva Daneua, Petra Vilfana, Jureta Zdovca in Gorana Dragića, je zgolj Zdovc nadaljeval kot trener, prva dva sta se preizkusila na kratko, pa idejo hitro opustila, medtem ko je Dragić že omenil, da ga to delo ne zanima.
Tudi znameniti jugoslovanski trenerji, kot so Ranko Žeravica, Mirko Novosel, Bogdan Tanjević, Božidar Maljković in Dušan Ivković, niso bili presežni igralci, medtem ko trenerska kariera Krešimirja Ćosića, ki še danes slovi kot najinteligentnejši in najkompletnejši jugoslovanski košarkar, ki je najbolj razumel igro in bi se kot tak zdel idealen za trenerja, še zdaleč ni bila tako uspešna kot igralska. Ćosić je bil center in vsekakor podobne višine kot igralci. Prej se zgodi, da so trenerji nižji, kar seveda izhaja iz tega, da se med košarkarji za trenerstvo raje odločajo nižji igralci oziroma gradilci igre. Tudi iz generacije Kičanovića in Delibašića se je za trenerski poklic odločil samo Zoran Slavnić, spet tisti, ki je imel tudi zaradi višine najmanjše fizične danosti za košarkarskega igralca in je moral že kot tak prostor za uveljavitev bolj kot z dajanjem košev iskati v alternativah, kot so gradnja igre, obramba, podajanje, razdajanje energije okolici, kot tudi psihološko bojevanje z nasprotniki in bodrenje soigralcev.
