Uvod je seveda filmski, saj gre za črno-belo romantično komedijo češkega mojstra Františka Čapa iz leta 1957 (nadaljevanje filma Vesna) in hkrati za zimzeleno pesem Boruta Lesjaka z besedilom Frana Milčinskega v izvedbi Zlate Gašperšič Ognjanović. Čap je v Slovenijo prinesel duhovito in napredno filmsko govorico, ki smo jo vse premalo znali ceniti. Spominjam se njegovega Nočnega metulja (češko Noční motýl, nemško Der Nachtfalter) iz leta 1941 (Čap je napisal scenarij po istoimenskem romanu Karla Novaka), ki sem ga gledal v Pragi v kinotečnem kinu Ponrepo. Glasbena romantična drama je bila predvajana na takratnem beneškem festivalu, premore pa filmski jezik, ki se ga lahko primerja s filmom Državljan Kane Orsona Wellesa, kjer prvič govorimo o globini kadra in naprednih filmskih prijemih, ki so posodobili razvoj filma.
Zanimivost pri projekciji je bila začetna glasba, ki se je predvajala še med zagrnjeno zaveso pred platnom kot intro pred filmskim dogajanjem. Nekaj, kar pomnijo redki.
* * *
