Njeno pisanje je več kot zgolj literarna praksa – je tudi angažirano pričevanje, ki raziskuje pretrgane vezi med generacijami, posledice asimilacijskih procesov in možnosti upora skozi jezik in spomin. Roman Angel pozabe je pred leti postavil v ospredje zamolčane zgodbe koroških Slovencev in ob tem so se odprla številna vprašanja o identiteti, travmi in literarni pričevanjski moči.
Z najnovejšim romanom Ženske v temi Haderlapova nadaljuje to raziskovanje razpok, ki jih zareže zgodovina – a tokrat z izrazito intimne, ženske perspektive. Njena protagonistka Mira, razpeta med Dunajem in domačo vasjo, med nemščino in slovenščino, med dolžnostjo in željo po svobodi, uteleša občutek razseljenosti, ki ni le geografski, temveč tudi čustveni in zgodovinski. Ženske v temi je roman o izgubi, skrbi, staranju in počasnem ugašanju jezikovnega in kulturnega spomina. A je tudi tiha hvalnica trdoživosti – pripadnosti, ki preživi kljub vsemu. Obenem pa v ospredje postavljajo žensko izkušnjo v vseh njenih razsežnostih, kot telesno, socialno, politično in čustveno bitko. V pogovoru je Maja Haderlap spregovorila o pisanju med dvema jezikoma, o tem, kako se danes spreminja zavest o koroških Slovencih, o nevarnostih sodobnega sveta za umetnost ter o tem, zakaj prihodnost zahteva več kot kadar koli prej, predvsem pa zahteva jasen glas in zavestno držo. Maja Haderlap dokazuje, da so pisatelji ljudje, ki mislijo svet – in ga s pisanjem tudi spreminjajo.
Pred desetimi leti, ob slovenskem izidu romana Angel pozabe, ste v nekem intervjuju dejali, da puščate odprta vrata temu, da bi napisali še kakšen slovenski roman ali roman s slovensko tematiko. Zdaj je pred nami vaš novi roman Ženske v temi, roman s slovensko tematiko. Sklepam, da ste ta roman napisali prav zaradi »odprtih vrat«, ki so vas v nekem trenutku nagovorila.Lepo, da ste me tako vprašali, ker me novinarji sicer še kar naprej sprašujejo, ali je to slovenski roman ali nemški. In imate prav, to je roman, ki se dotika slovenske teme, napisan pa je v nemškem jeziku. Je pa roman več kot to, kajti že dolgo me zanima ženska genealogija, lik slovenske matere v literaturi. Veliko stereotipov o njej obstaja, mene je predvsem zanimalo, kako ti stereotipi vplivajo na posameznice in kako jim opredeljujejo življenje. Kot izziv sem občutila tudi, kako pisati o človeku, ki nima jezika zase in se kljub temu čuti vpetega v določen kulturni prostor. Tak lik v romanu je Ani, ostarela koroška Slovenka in mati. Do nje sem dlje časa iskala poti, ni bilo enostavno prodreti v njen notranji svet, ga pojasniti in ga oblikovati.
Mira, ki je protagonistka romana, pravi, da skozi slovenski jezik, skozi narečje avstrijske Koroške, govori o spominih. Slovenski jezik ji namreč predstavlja spomin na otroštvo, na odraščanje in jo veže na preteklost. Je morda roman Ženske v temi tudi delno avtobiografski?Zagotovo ne v tej meri kot Angel pozabe, ki sem ga zasnovala bolj dokumentarno, saj je bilo treba pisati o konkretnih zgodovinskih dogodkih. Dramaturgija novega romana pa zahteva, da se od likov oddaljim. Pri Angelu pozabe je bil otrok, protagonistka, nekakšen medij, skozi katerega sem pripovedovala zgodbo. V tem romanu pa osebnoizpovednega pristopa ni, zato pripovedujem prvoosebno, v pretekliku, z rahlo distanco. Vzela sem si več svobode in časa pri pisanju. In čeprav je v ospredju spomin na jezik oziroma jezik spominjanja, je ključno vprašanje glavne junakinje Mire, kako živeti samostojno življenje in kako za seboj pustiti zgodovinsko-politični, osebni kompleks, ki je povezan s travmami in bolečino. Mira je torej ženska, ki beži od avstrijske Koroške in tudi ob koncu romana ne ve, ali se je pripravljena soočiti z zgodovino lastne družine ali ne.
