V mahali je tiho, zidovi dvorišč in vrtov ne prepuščajo skrivnosti zvokov, ki nastajajo v globinah duš njihovih prebivalcev. Vedno se ve, kdo prihaja in kdo gre mimo, ker obstaja notranji nadzor zunanjega sveta, ki lahko pride sem, bodisi da nas vznemiri in prinese kakšno nezgodo in problem, bodisi da – kar se zgodi v redkih primerih – prinese nekaj novega, kar bi nas razveselilo, nekoga dragega ali neko dobro novico.
Zato se ženski krik s Himzarinijeve ulice, ki kot karotida v človeškem telesu povezuje Višnjik in Bjelave, sliši tako daleč, vse do lekarne v ulici Čekaluša (nekdanja Nemanjeva), na to stran pa vse do bolnišnice Koševo. Bilo je skoraj povsem jasno, da se je zgodilo nekaj strašnega: pozneje je imel vsak prebivalec kraja svojo verzijo tega dogodka in te bodo rasle in bodo različne kot tisti plevel in ostanek vegetacije, ki se z vetrom oblikuje v valjaste in žogaste oblike nekje v puščavi ali preriji.
* * *
Družina Larsa Gunnarja Sorennsena, ki je v Bosno in Hercegovino prišla sredi drugega desetletja 21. stoletja, je tu ostala ravno toliko, kolikor je bilo potrebno, da glava družine, karierni danski diplomat, ugotovi, da bo njegova misija manj uspešna od tistega, kar se od njega eventualno pričakuje. »Fizično je to okolje bolj Turčija kot Evropa, čeprav je spodaj v središču vse videti srednjeevropsko. In mentalno oni z raznimi zvijačami ustvarjajo vtis, da kupujejo čas, v resnici pa hočejo ohraniti status quo.« Ker je vedel, da se njegovi nadrejeni iz Bruslja ne bodo preveč mešali v njegove pristojnosti, mu ni ostalo drugega, kot da v pisarni razdeli naloge, pri katerih bodo poročila prihajala pravočasno. Ohranja pa stike z lokalnimi politiki.
