Knjiga je hkrati avtobiografija o odraščanju v mestu v sedemdesetih letih in potopis skozi evropsko prestolnico. Tukaj so si izmislili ureditev Evropske unije in tukaj doživljajo vse politične konflikte, ki jo danes vlečejo narazen. Novak je doktor literarnih ved, ki se znajde v skoraj vseh evropskih jezikih. Je pisatelj in založnik, izvrsten kuhar in pisec kuharskih knjig. Zadnja tri leta je delal v Mostarju v okviru evropskega programa za zaščito intelektualne lastnine.
Opisujete odraščanje v velikem mestu, v katero ste kot otrok prišli iz Ljubljane in Dekanov. Vse življenje se vračate na pariško podzemno železnico in opisujete svet nad njo. Z eno besedo, kakšen odnos imate do tega mesta?Strasten.
Pariz in nič drugega?Ne. Živel sem tudi marsikje drugje. Hodil v šolo. Oče je bil najprej dopisnik v Parizu, potem v Rimu. Tudi v Rimu sem hodil en semester v šolo. Podiplomski študij sem opravil v Bonnu in Tübingenu v Nemčiji. Zadnja tri leta sem živel in delal tudi v Mostarju. Noben kraj me ni niti pod razno tako zagrabil za dušo kot Pariz.
Kaj je na francoski prestolnici tako enkratnega?To so bila posebna leta. Prišel sem kot osnovnošolec. V Ljubljani sem se naučil govoriti. V Parizu sem se naučil pisati v francoščini v šoli, kjer so bili ločeni razredi za fante in dekleta. Učitelj je imel kovinsko ravnilo in nas je z njim udaril po prstih, če se nismo znali obnašati, pa z lesenim ravnilom po hrbtu. Francoski šolski sistem je takrat predvideval fizične kazni. Sklanjati sem se učil s strahom, da bom v šoli tepen.
