Mnogi Američani še vedno ne razumejo, zakaj 65-letni milijarder vztraja, da bo republikansko stranko prepričal, da je najboljši kandidat, s katerim lahko dobra stara stranka upa, da se bo vrnila v Belo hišo, Amerika pa ponovno zavladala svetu.

Republikanci so leta 2007 Romneyja sprejeli z določenim zanimanjem. Njegov videz, njegovi poslovni uspehi in dejstvo, da je kot guverner vladal državi, ki je bila dolga desetletja fevd demokratov, so prijali narcizmu konservativcev. Toda le na začetku. Čeprav je metodičen in izredno delaven Romney zbral okoli sebe zavidljivo število dobrih organizatorjev in svetovalcev, je moral po nekaj mesecih položiti orožje pred Johnom McCainom, veteranom republikanske stranke, ki ga je kasneje porazil Barack Obama. Že pred štirimi leti je Romney kazal podobne znake razsipnosti in politične neartikuliranosti, s katerima slovi še danes. Tudi takrat je v nekaj mesecih za svojo kampanjo zapravil ogromno vsoto denarja (od tega kar 45 milijonov iz lastnega žepa), kljub temu pa mu ni uspelo pridobiti več kot tretjine republikancev.

Metodičen in discipliniran

Romney, ki se je volilne kampanje lotil, kot da gre za poslovno svetovanje, je že takrat naletel na strankarski zid, ki ga je zaman poskušal prebiti. Ryan Lizza je leta 2007 v dolgem eseju podrobno opisal Romneyjevo metamorfozo. V nekaj mesecih volilne kampanje se je bivši guverner iz zmernega liberalca prelevil v skrajnega konservativca. Mike Huckabee, bivši guverner Arkasansa, in McCain, takratna njegova največja tekmeca, sta Romneyja ožigosala kot političnega vsiljivca in ga obtožila, da se z dokazovanjem rodovnika pravega republikanca obrača po vetru. To je med letošnjo kampanjo uporabil tudi Newt Gingrich, bivši vodja predstavniškega doma, za razliko izpred štirih let pa je tokratni izbruh obtožb na račun Romneyja zanetil ogenj. Ker se zdaj dejansko ponuja možnost, da bi Romney prevladal, dobri stari stranki grozi, da bo pogorela do tal.

Lizza, ki je spremljal Romneyjevo kampanjo, je z opisom fascinantnih podrobnosti zabeležil kameleonski značaj bivšega guvernerja. "Kadar govori o okolju, zveni kot Al Gore, poglavje o podnebnih spremembah njegovega političnega programa pa ni drugega kot kopija poslovne politike Exxon Mobila," je med drugim zapisal Lizza. Toda če so bili nekateri vratolomni zasuki, s katerimi se je Romney pred leti skušal približati konservativnim stališčem, še polni neskladnosti, je svojo tehniko metamorfoze v letošnji kampanji razvil do popolnosti. Ali skoraj do popolnosti. Pronicljivemu Gingrichu pač ni ušlo, da je njegov glavni nasprotnik v prid večje verodostojnosti iz ponatisa svoje knjige umaknil vsa tista mesta, ki so kazala na njegovo liberalno preteklost.

Kot že rečeno, je Romney metodičen in discipliniran, njegovo družinsko življenje pa kljub razvpiti bigamiji mormonov naravnost vzorno. Romneyjevi biografi zagotavljajo, da kandidat, ki je volilno kampanjo izbral za svoj novi poklic, v svojem življenju še ni prižgal cigarete niti popil kapljice alkohola. Poleg zdravega in moralnega življenja je Romney neutrudljiv pri delu, poročajo. Potomcu mormonskih izseljencev je vera edina velika strast, še dodajajo. Je vplivni član mormonske sekte, ki ji daruje tudi velik delež svojega premoženja. Zaradi tega je moral, podobno kot John Kennedy, prvi katoliški predsednik Združenih držav, pod pritiskom javnosti zapriseči, da bo v primeru, da bo zmagal, vero pustil pred vrati Bele hiše. Toda to je bilo leta 2008 in zadnjič, da je Romney govoril o svojem verskem prepričanju.

Američani, predvsem pa izredno konservativni in fanatični evangeličani, mormone uvrščajo med nekrščanske sekte. Kljub temu in ne glede na mnoge priložnosti pa Romneyjevi nasprotniki ne drezajo v njegovo vero. Tako je bilo tudi med eno od številnih volilnih televizijskih debat, ko se je Romney razkazoval z znanjem francoščine. Čeprav se je jezika naučil v Franciji, kjer je služil kot mlad mormonski misijonar, je svoje znanje francoščine uporabil, da bi se v soočenju z drugimi kandidati pokazal kot bolj svetovljanski.

Med bivanjem v Franciji je bil mladi Romney udeležen v prometni nesreči, v kateri sta dve osebi izgubili življenje. Misijonarstvo in ne povsem pojasnjena nesreča bi lahko bila razlog za mnoga neprijetna vprašanja. Toda za Američane je sovražni govor v politiki nesprejemljiv. Ste morda že slišali, da bi kdorkoli od kandidatov na primer Gingrichu očital, da je rasist, antisemit in istočasno sionist? Čeprav je po prepričanju mnogih vse to, so tako sočna mnenja v javnosti neizrekljiva.

Romney pa je tudi tukaj drugačen. O njem ne obstajajo skrivna mnenja, o njem se ne širijo obrekovanja. Chris Matthews, levo usmerjeni politični komentator mreže MSNBC, je po glasovanju v Floridi dejal, da bi Romney naredil vse za to, da bi prišel v Belo hišo. To ugotovitev je že pred njim izrekel Gingrich. Toda ne glede na potrjeno ugotovitev se Matthews skupaj z drugimi Američani sprašuje o naravi sle, ki Romneyja vodi, da že pet let naskakuje Belo hišo. Kaj vodi človeka, ki ima na stotine milijonov dolarjev premoženja, uspeh in je brez skrbi za usodo potomcev (njegovim petim sinovom pripada letna apanaža po milijon dolarjev), da se vzpenja še naprej? V cinični Evropi bi zelo hitro našli odgovor. Toda oblast brez predmeta poželenja je v Ameriki neznana kategorija. Vezana mora biti na željo po denarju, versko poslanstvo, željo po afirmaciji… Romney vse to že ima. Gingricha, ki ima le del vsega naštetega, pa poleg tega vodi še kot letalonosilka velik ego.

Volilci mu ne bodo odpustili

V primerjavi z drugimi Romney velja za "plastičnega" politika. Vendar ni prav nič podoben Berlusconiju, ki je v politiko stopil zato, da bi ubranil svoj televizijski imperij, potem ko so v kehi končali njegovi politični zaščitniki. Romneyjevega premoženja, ki je raztreseno po Kajmanskih otokih in švicarskih bankah, ne ogroža nihče. Predsedniškega kandidata, ki je ustanovitelj in solastnik finančne korporacije Bain Capital, s katero si je ustvaril nepregledno premoženje, so zaradi domnevnega roparstva napadli njegovi strankarski tekmeci. Toda brž ko se je polemika razvila v kritiko divjega kapitalizma, so z najvišjega mesta v stranki republikanskim kandidatom poslali opozorilo, da se gibljejo v prepovedani coni in da je treba strniti vrste za napad na predsednika Obamo.

Bi to lahko bilo Romneyjevo poslanstvo? Je on kandidat tako imenovanega enega odstotka neskončno bogatih Američanov, proti katerim se je vzdignilo gibanje Wall Street in proti katerim se negativno izraža že sedemdeset odstotkov ameriških volilcev?

To tezo načeloma spodbija dejstvo, da kljub preračunljivemu nastopu, s katerim želi ugajati konservativcem, Romney še vedno ni uradni kandidat stranke, ki sicer zagovarja interese velikega kapitala. Tudi kot kandidat raznobarvnih političnih sil, ki jim je skupno to, da hočejo iz Bele hiše na vsak način izseliti Obamo, Romney za zdaj še ne izpolnjuje pogojev. Kar 40 odstotkov njegovih volilcev na Floridi je izrazilo, da mora republikanska stranka z vso naglico poiskati novega, bolj prepričljivega kandidata. V zvezi s tem se bodo prihodnji teden v Washingtonu sestali vsi prvaki in vplivne osebnosti stranke. Na srečanje naj bi povabili tudi vse kandidate. Med njimi bo tudi Romney, ki bo imel (zadnjo?) priložnost za potrditev kredibilnosti svoje kandidature.

Stranka naj bi tudi odločila, kaj storiti z upornim Gingrichem, ki stranki in deželi grozi z ljudskim uporom. Po najbolj drznih interpretacijah je bivši vodja predstavniškega doma pripravljen izkopati bojno sekiro, izstopiti iz stranke in se s podporo upornega ljudstva na predsedniških volitvah predstaviti kot neodvisni, tretji kandidat.

Romney, ki ga nosi evforija, pa je le dan po zmagi na Floridi ustrelil še enega kozla in si še dodatno zmanjšal možnosti, da zmaga v tekmi proti predsedniku Obami. Dejal je, da ga kot predsedniškega kandidata ne zanima stanje revnih Američanov. Čeprav je kasneje dodal, da najbolj ogroženi Američani že prejemajo državno podporo, so demokrati in republikanci vzrojili, volilci pa kandidatu Romneyju obljubljajo, da mu tokrat ne bodo odpustili.