Zdaj 60-letni Carlo Cani se je kot rudar zaposlil konec leta 1980, predčasno upokojitev pa so mu dovolili 35 let kasneje. Takoj ko je stopil v premogovniško jamo, je ugotovil, da to delo ni zanj, in od tedaj je bil vsa desetletja večinoma na bolniški, a vseskozi ostajal zaposlen. Mučila ga je klavstrofobija in zato seveda ni mogel v jamo, hlinil je amnezijo, se pritoževal zaradi hemeroidov, si s premogovim prahom natrl oči, da so se zdravniki mučili z nenavadno infekcijo, nenadno začel izgubljati ravnotežje. Treščil je tudi s palcem v zid in z oteklim prstom seveda ni bil sposoben za težaško delo z rokami. V 35 letih je delal komaj kakšen dan, sicer pa je po lastnih navedbah najraje posedal doma in poslušal glasbo, hkrati pa poleg nadomestila za bolniško koristil druge rudarske ugodnosti, med drugim nižjo ceno, po kateri so rudarji kupovali premog.
Carlo je čez noč postal simbol stranpoti italijanskega socialnega sistema, ki da je starejši generaciji omogočil, da se je tudi z izigravanjem sistema dokopala do lepih pokojnin, medtem ko to zdaj plačuje mlada generacija, v nekaterih delih države tudi z več kot 50-odstotno brezposelnostjo. In smo pri najpomembnejšem vprašanju današnjega časa: ali je treba zaradi enega gnilega jabolka zavreči cel zabojček ali pa jih le prebrati, če se bo našlo še katero.