Mama Kurda, 26-letni frizer iz Croydna na jugu Londona, je krenil na nasprotno stran in se pridružil pešmergam v iraškem Kurdistanu. V Erbil se je odpravil prav v času, ko so se mu džihadisti približali na vsega pol ure vožnje in je grozilo, da bo prestolnica iraških Kurdov kmalu v njihovih rokah. Ognjeni krst je doživel v bitkah za Mahmur in Gver, bil pa je tudi v prvih vrstah borcev, ki so po ameriškem bombardiranju položajev sunitskih islamistov ponovno zavzeli jez na Tigrisu pri Mosulu. »Ne vem, če sem koga ubil, upam, da sem,« je zaupal časniku Daily Mirror. »Upam zato, ker vem, kdo so. So nečloveški,« je dodal, ko je opisoval, kako ga je bilo strah med prvo bitko. Občutek je imel, da so džihadisti napadali z željo, da umrejo. »Tako oprane možgane imajo, da mislijo, da bodo odšli naravnost v raj,« je ponovil splošno predstavo o samomorilskih nagibih islamskih skrajnežev. Na vprašanje, zakaj rine v vojno, od katere mnogi bežijo, je mladi Kurda, sicer kurdskih korenin, dejal, da ni mogel samo po televiziji gledati, kako skrajneži ubijajo njegove kurdske brate in sestre. »Sem ponosen, da sem Britanec, ki se bori proti teroristom in pomaga braniti Združeno kraljestvo. Še posebej, ko berem, da je med teroristi petsto Britancev. Svetu hočem pokazati, da je tam tudi Britanec, ki se bori proti njim,« sklene svoj borbeni prav Mama Kurda.
Britanci se gledajo prek puškinih mušic
Ko je svet pretresla kruta usmrtitev ameriškega novinarja Jamesa Foleyja, je zgroženost še okrepila novica, da je bil njegov krvnik Britanec v črni preobleki skrajnežev Islamske države. Da se na strani islamskih skrajnežev borijo mladi muslimani iz več evropskih držav in tudi ZDA, je znano že nekaj časa, prav tako tudi, da so jih v to nevarno avanturo popeljali ali zapeljali različni vzroki, tako socialni kot ideološki, predvsem pa pridigarji džihada.
