Predor, zgrajen leta 2000, je hkrati tudi najdaljši cestni predor na svetu. Sledita mu dva kitajska, ki sta sedem oziroma osem kilometrov krajša. Predor povezuje kraje v občinah Lærdal s kraji v občini Aurland. V letih 1995 do 2000, ko so predor gradili, so izkopali dva milijona in pol kubičnih metrov materiala ter porabili več kot milijardo norveških kron (okoli 120 milijonov evrov). Predor je zasnovan tako, da upošteva morebitne psihične obremenitve voznikov. Znotraj predora so tri velike jame, v katerih se je mogoče ustaviti. Predor je osvetljen z belimi lučmi, jame so modre z rumenimi lučmi in naj bi dajale vtis sončnega zahoda. V jamah je mogoče tudi obrniti, še posebej pa naj bi bile prijazne do voznikov s klavstrofobijo. V predoru so ob robovih ceste tudi glasni opozorilni trakovi, da vozniki ne bi zaspali. Širina tega enocevnega tunela je devet metrov, dnevno se skozenj zapelje kakih tisoč vozil, in kar je za naše dele Evrope skoraj neverjetno: vožnja skozi Lærdalstunnelen je brezplačna.
Švicarski predor pod prelazom St. Gotthard, zgrajen leta 1980, je bil do leta 2000 najdaljši na svetu, zdaj pa je na četrtem mestu. Predor povezuje Göschenen v kantonu Uri in Airolom v kantonu Ticino. Z deli so začeli leta 1969, načrt pa je bil nadomestiti istoimenski visokogorski cestni prelaz in poenostaviti povezavo med Milanom in Švico. Leta 2001 je bila v predoru huda prometna nesreča s požarom. Umrlo je 11 ljudi in od tistih časov so poostrili varnost. Omejitev hitrosti je 80 km/h, varnostna razdalja med tovornjaki pa 150 metrov.
Decembra 1978 so v Avstriji zgradili enocevni cestni predor Arlberg, ki povezuje Tirolsko in Predarlško. Za gradnjo so porabili današnjih 700 milijonov evrov, ki jih zdaj vozniki vračajo v obliki 9 evrov predornine. Izračunajte: več kot 8000 vozil se dnevno zapelje skozi predor, ki je bil dve leti najdaljši na svetu (1978–1980). Ob posebnih ceveh za prezračevanje (najvišji zračnik ima kar 736 metrov) in domiselnih reševalnih sistemih imajo za kontrolo prometa kar 43 kamer, na vsakih dvesto metrov pa tudi telefon.
Glavna pot čez, ali bolje, skozi Alpe povezuje Modano v regiji Rona-Alpe in Bardonecchio v Piemontu. Enocevni predor so začeli graditi leta 1974 in končali 1980. Zapravili so kakih 700 milijonov evrov. Kljub ostrim varnostnim ukrepom (omejitev 70 km/h, varnostna razdalja 150 metrov, dimni senzorji, vodni hidranti na vsakih 130 metrov, posebni termometri…) se je leta junija 2005 v predoru zgodila huda prometna nesreča, ki je terjala smrt dveh slovaških tovornjakarjev. V Frejusu je tudi podzemni znanstveni laboratorij.
Predor iz Aoste proti Chamonixu so začeli načrtovati že leta 1946, gradili pa so ga od leta 1957 do 1965 (14 let je bil najdaljši na svetu). Za 4,35 metra visok in 8,6 metra širok predor so porabili 4,6 milijona ur dela, da so uničili 555.000 kubičnih metrov skal, so porabili 711 ton eksploziva, pa še 2,7 milijona litrov bencina za stroje in tovornjake je šlo. 24. marca 1999 se je v njem zgodila ena najhujših tovrstnih nesreč. Cigaretni ogorek je povzročil požar, v katerem je umrlo 41 ljudi. Ukrepi v predoru so od takrat izjemno strogi.
Predel, kjer se v vasi Gudvangen začne omenjeni predor (konča se v vasici Undredal), je prava dežela cestnih predorov. Od krajših, dolgih kak kilometer, do tistega najdaljšega na svetu. Skupaj je na poti kar za 55 kilometrov podzemne infrastrukture. Predor, ki ga omenjamo, so zgradili leta 1991, skozenj pa se dnevno zapelje okoli dva tisoč vozil. Največ pozornosti po odprtju je požel lansko poletje, ko je v predoru zagorelo. A imeli so srečo, smrtnih žrtev ni bilo, le sedemdeset ljudi so morali odpeljati v bolnišnico na opazovanje.
Cestni predor v Hordalandu (450.000 prebivalcev, nacionalni park z dvema ledenikoma in številnimi slapovi) so začeli graditi leta 1998 in odprli 15. junija 2001. Skozenj se dnevno pelje manj kot tisoč avtomobilov, ki so nekoč potrebovali za takšno pot okoli štiri ure, zdaj brez naprezanja pridejo v desetih minutah. Cestnina je devet evrov našega denarja in naj bi jo ukinili po letu 2016, ko bodo stroški gradnje pokriti. Logika, ki jo pri nas, kjer avtoceste, predore in podobno infrastrukturo plačujemo tudi po večkrat, če je treba, težko razumemo.
Gre za največji evropski dvocevni predor, ki povezuje Rim in Jadransko morje, Apenine pa prečka pod goro Gran Sasso v Abruzzu. Graditi so ga začeli že leta 1968, odprli pa leta 1984. Zakaj so toliko časa delali? Zaradi mnogih nesreč, ki so terjale na desetine življenj, in gospodarske krize, ki je leta 1975 dela ustavila za sedem let. V času gradnje so se stroški dvignili z načrtovanih 80 milijard lir (kakih 80 milijonov evrov) kar za dvajsetkrat. V predoru domuje tudi nacionalni inštitut za jedrsko fiziko.
Predor zahodno od Gradca na Štajerskem ima dve cevi (vzhodna je malce krajša), namen pa je bil poenostavitev vožnje iz srednje Evrope proti Balkanu. Prva cev je v uporabi že od leta 1987, druga od leta 2003. Predor je varnostnotehnično eden najbolje opremljenih v Evropi. Iz njega pelje kar 13 evakuacijskih poti, imajo poseben radijski signal, videokamere z analizo posnetkov prometa, svetlobni sistem proti enoličnosti vožnje, rezervno napajanje razsvetljave…
Predor, ki v dveh nadstropjih pelje iz Ruella prek Malmaisona do Versaillesa, je eden najmodernejših na svetu. Logično, zgrajen je bil leta 2011 in pomeni velik napredek pri tovrstni gradnji. Veliko je na varnost v tem predoru vplivala nesreča v predoru Mont Blanc – takrat so dela ustavili in še enkrat preverili vse možnosti. Dvonadstropnež v neposredni bližini Pariza velja za najbolj varnega v Evropi, skozenj se dnevno zapelje več kot 10.000 avtomobilov. Cestnina, odvisno od ure dneva, razdalje in vrste avta, znaša od 1,5 do 10 evrov.