Film Lakota (Hunger), ki je leta 2008 na Liffu osvojil nagrado vodomec, je prvi celovečerni film britanskega režiserja, ki tistega leta ni osvojil samo žirije in publike v Ljubljani, ampak so njegovo nenavadno in pretresljivo zaporniško zgodbo nagradili tudi v Cannesu in Torontu. Štiriinštiridesetletni McQueen sicer film razume kot umetnost, konec koncev ustvarja tudi skulpture in fotografije, zato je v šele v zrelih letih začel snemati celovečerne filme, pred tem pa je bil zagret za bolj ali manj provokativne kratke in video filme. Za tiste, ki vas je navdušila tragedija o nenavadni stavki političnih zapornikov v filmu Lakota, je gotovo dober podatek, da je McQueen po Lakoti posnel še dva celovečerna filma. Leta 2011 erotično dramo Sramota (Shame), ki jo kritiki primerjajo z Bertoluccijevim Zadnjim tangom v Parizu, letos oktobra pa je prišel v ZDA na platna film 12 let suženj (12 years a Slave), ki so ga strokovnjaki že poimenovali novi Schindlerjev seznam. 12 let suženj je kritika rasizma in prvi kandidat za oskarja za letošnji najboljši film.
Publika se je leta 2006 odločila za britanski film Zajtrk na Plutonu (Breakfast on Pluto), ki skozi zgodbo simpatičnega irskega transseksualca raziskuje (politične) odnose na Otoku. Irski režiser je že leta 1992 posnel Igro solz, psihološko dramo, kjer je gledalcu v finalu ponudil še legendarno odkritje pravega spola. Ne gre pa pozabiti, da je Jordan v svoji karieri posnel tudi mega hit Intervju z vampirjem in kriminalko Mona Lisa, v zadnjem času pa je sicer 63-letni režiser in pisatelj napadel blagajne še z grozljivko Byzantium in nadaljevanko Borgijci.
Leta 2002 so gledalci za najboljši film Liffa razglasili irsko dramo ali kar tragedijo Sestre magdalenke (The Magdelene Sisters). Film je posnet po resničnih dogodkih, o dekletih, ki jih v petdesetih zaradi »različnih grehov« zaprejo v magdalensko zavetišče, kjer jih sadistične nune poskušajo spokoriti oziroma očistiti. Film je istega leta osvojil tudi beneškega zlatega leva, Peter Mullan pa je po tem uspehu kot režiser posnel le še film Neds (2010). Je pa zato eden najaktivnejših sodobnih filmskih igralcev: igral je v uspešnicah od Trainspottinga do Harryja Potterja in od Tiranozavra do Grivastega vojaka.
Živeti v pozabi (Living in Oblivion), ki je leta 1996 dobil nagrado vodomec, je po Johnnyju Suedu drugi film ameriškega režiserja in scenarista Toma DiCilla. Drama o snemanju filma, v kateri ima glavno vlogo (dolgolasi) Steve Buscemi, je osvojila še nekaj festivalov, tudi tistega v Sundanceu. DiCillo je zatem posnel še štiri celovečerne filme (Box of Moonlight, Blondinka, Double Whammy, Zbegani), v zadnjem času pa snema veliko donosnejše televizijske projekte. Monk, Dobra žena, Zakon in red, Chicago Fire…
Kanadski film Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère) je leta 2009 dobil nagrado zmaj za najboljši film po mnenju Liffove publike (na različnih festivalih je dobil še neverjetnih 27 nagrad). Gre za biografsko dramo o kaotičnem odnosu ali kar o sovraštvu med sinom homoseksualcem in njegovo materjo. Xavier Dolan velja za čudežnega dečka (rojen je leta 1989), ki je po tem filmu posnel še tri celovečerne filme, kot igralec pa je nastopil že šestnajstkrat; mimogrede – zelo rad posoja glas v sinhroniziranih filmih.
Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie revee des anges) je francoska drama, ki je leta 1998 dobila vodomca. Ne samo v Ljubljani, film je dobil kar 17 različnih nagrad, med drugim tri cezarje, tudi tistega za najboljši film leta. Po zgodbi o dveh ženskah, ki ju življenje naključno združi, se je Erick Zonca lotil še dveh filmov: leta 1999 je posnel kriminalko Le petit voleur, leta 2008 pa so ga dokončno odkrili tudi Američani s filmom Julija s Tildo Swinton v glavni vlogi. Zonca je tudi scenarist vseh svojih projektov.
Policijski, pridevnik (Politsist, adj) je drugi film omenjenega romunskega režiserja, ki je leta 2009 na ljubljanskem festivalu dobil nagrado vodomec. Gre za zgodbo o policistu, ki poskuša v zakotnem kraju razložiti, da kajenje marihuane ni ravno hud prekršek. Porumboiu, sicer sin nogometnega sodnika, je pred tem posnel film A fost sau n-a fost? (12:08 vzhodno od Bukarešte), letos pa se v kinih vrti njegova nova zgodba Când se lasa seara peste Bucuresti sau metabolism (Ko večer pade na Bukarešto ali Presnova).
Ruski film Vrnitev (Vozvraščenje), ki je osvojil kritiko na ljubljanskem festivalu, pa tudi zlatega leva v Benetkah 2003, je prvi film 49-letnega režiserja iz Novosibirska. Zgodba o očetu, ki se po 12 letih vrne domov in odpelje na izlet svoja sinova, ima skoraj epske razsežnosti in je bila nominirana celo za nagrado zlati globus za tujejezični film. Od tistih dni je imel še tri pomembne filmske projekte, zadnji celovečerec iz leta 2011 nosi naslov Elena in je dobil na festivalu v Cannesu posebno nagrado žirije.
Nobenega dvoma ni, da je Jan Cvitkovič najboljši slovenski režiser na Liffu. Leta 2001 je zmagal s filmom Kruh in mleko, leta 2005 pa so posebej izpostavili njegov film Odgrobadogroba. V prvem pripoveduje socialno zgodbo o alkoholiku, ki se prezgodaj vrne z zdravljenja in na poti iz trgovine izve, da je njegova žena spala s prijateljem. Katastrofa je neizbežna, film pa je dobil deset nagrad na različnih festivalih. Cvitkovič je doslej posnel tri celovečerne filme, napisal nekaj scenarijev (tudi V leru) in igral v sedmih filmih.
Deseti brat (Beshkempir) je dobil na ljubljanskem filmskem festivalu nagrado vodomec za najboljši debi leta 1999. Gre za drugi celovečerni film režiserja iz Kirgizije, kjer se v majhni vasi tudi dogaja zgodba o posvojenem otroku (angleški naslov je Adopted Child). Šestinpetdesetletni režiser Aktan Abdikalikov je za film ob ljubljanski dobil še 16 drugih filmskih nagrad. Od tistih časov je posnel še tri celovečerce. Zadnjega, Raj dlja mamy (Materin raj) leta 2011 v ruščini in kazahstanščini.
