Koen van Daele iz Kinodvora stavi na film Kruh in mleko. Jurij Meden iz Kinoteke se je odločil za Ugriz Davorina Marca. Zoran Smiljanič, človek, ki lahko film tudi nariše, prisega na Nasvidenje v naslednji vojni, enako Gorazd Trušnovec z Ekrana in publicist Andrej Gustinčič. Mateja Valentinčič z nacionalne televizije se je odločila za Klopčičev film Na papirnatih avionih, Deji Crnović s portala Planet Siol pa je najbližji Čapov film Naš avto iz leta 1962. Max Modic je izbral Burgerjev V leru. Vasja Bibič iz podjetja Demiurg, sicer pa bivši programski vodja Ljubljanskih kinematografov, je prepričan, da je naš najboljši film Čapova Vesna, Dnevnikov cineast Zdenko Vrdlovec je pristaš Pavlovićevega Rdečega klasja, za Pavlovića pa je tudi Simon Popek, le da izpostavlja njegov film Sovražnik iz leta 1965. Stojan Pelko se je odločil za film Oča režiserja Vlada Škafarja, medtem ko Marcel Štefančič trdi, da najboljšega slovenskega filma "še ni", na drugo mesto pa je postavil Klopčičevo Sedmino.

Nasvidenje v naslednji vojni Živojin Pavlović, 1980

Srbski režiser in pisatelj iz Šabca je hkrati eden najuspešnejših režiserjev v Sloveniji. Mladi in očitno perspektivni Metod Pevec, druga svetovna vojna in izjemna predelava romana Menuet za kitaro, ki ga je podpisal Vitomil Zupan in je bil izdan pet let prej. Nemški vojak in partizan sta na dopustu v Španiji, že v sedemdesetih, razmišljata o drugi svetovni vojni, ki sta jo vsak po svoje doživela. Jasno, v ospredju je partizanova zgodba Metod Pevec, za tisti čas zelo kritična, a brez nepotrebnega omalovaževanja narodnoosvobodilnega boja.

Ples v dežju Boštjan Hladnik, 1961

Miha Baloh in Duša Počkaj v najboljšem filmu našega najbolj kontroverznega režiserja. Kritika pravi, da gre za film, ki ga je posnel pod velikim vplivom francoskega novega vala oziroma Clauda Chabrola, s katerim je Hladnik ustvarjal v poznih petdesetih. A film je bil za tiste čase enostavno pretežak, Hladniku je na premieri nekdo celo zabrisal v glavo steklenico piva. Ali kot je nekje zapisal Marcel Štefančič: "Ples v dežju je atentat na socializem, združeno delo in samoupravljanje."

Kruh in mleko Jan Cvitkovič, 2001

Zgodba pravi, da je celovečerec nastal povsem slučajno iz kratkega filma, potem ko so navdušeni RTV-uredniki ob ogledu materialov zahtevali, da ga Jan Cvitkovič v montaži podaljša. A ostal je miniaturni film, velika mojstrovina s sijajnim Petrom Musevskim v vlogi ozdravljenega alkoholika in zdaj že pokojno srbsko zvezdnico Sonjo Savić. Ekranov Gorazd Trušnovec je zapisal: "Kruh in mleko je za Slovenijo to, kar je Dogma95 za Dansko. Brezkompromisna lekcija in svetilnik."

Akcija Jane Kavčič, 1960

Preden je Kavčič postal režiser otroških uspešnic Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža, Maja in vesoljček…, se je ukvarjal z drugačnimi filmi. Po scenariju Marjana Rožanca je Kavčič, mimogrede bivši partizan, orisal zgodbo po resničnih dogodkih iz leta 1944, o reševanju 129 zapornikov iz celjskega zapora. Ekranizacija herojskega dejanja šestih neustrašnih partizanov, ki ga cenzura v šestdesetih ni razumela, ker je Kavčič prikazal tudi partizansko "eksistencialno tesnobo" pred vdorom v nemški zapor.

Na papirnatih avionih Matjaž Klopčič, 1967

Bivši sabljač in sin pesnika Mileta Klopčiča ter asistent režije pri Jean-Lucu Godardu je po seriji kratkih filmov začel leta 1967 s serijo uspešnic. "Avioni" so tako njegov drugi in menda najljubši film, kasneje pa se je tudi malce širša publika spoznala s filmi, kot so denimo Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak, Cvetje v jeseni… Na papirnatih avionih je artistična drama o jalovem odnosu dveh zakoncev in o sanjah moškega, ki se zaljubi v balerino na podlagi njene filmske podobe.

Oča Vlado Škafar, 2010

Oče in sin po dolgem času preživita skupno popoldne. Ob Muri lovita ribe in se počasi začneta odpirati drug drugemu. Škafarjev celovečerni prvenec prej je snemal kratke in dokumentarne reči je dobil več pozornosti v tujini beneški filmski festival kot v domovini. "So stvari, ki se jih bojimo, ki jih skrivamo v  sebi, ker nas delajo preveč ranljive, in to je ravno tisto, s  čimer se neustrašno spopada Škafar kot režiser v  svoji arheologiji emocij," je zapisala Mateja Valentinčič.

Splav meduze Karpo Godina, 1980

Če gre verjeti IMDB-jevi statistiki, je Godina kot kamerman sodeloval pri 33 filmih, kot režiser pa jih je posnel 14. V obeh primerih so šteli tudi dokumentarce. Kakorkoli, nobenega dvoma ni, da je ob Rdečem boogiju Splav meduze njegovo najpomembnejše delo. Menda naš edini postmodernistični film govori o umetnikih, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja poskušajo kakopak neuspešno prebuditi srbsko ruralno okolje. Mimogrede, izjemen nastop Miloša Battelina v vlogi supermišičnjaka in neobvezna ocena z zgoraj omenjene spletne strani: "biser jugoslovanske kinematografije".

Rdeče klasje Živojin Pavlović, 1970

Še eden od Pavlovićevih posegov v našo filmografijo. Pravijo, da je Pavlović v srbskem prevodu prebral zgodbo Na kmetih Ivana Potrča tudi Pastirci in Ko zorijo jagode, obdržal bolj ali manj ruralne erotične detajle in se teroristično spoprijel s socialističnim pogledom na kmetijstvo. Zdenko Vrdlovec je med drugim zapisal: "Rdeče klasje je film demistifikatorskega realizma, kakršnega slovenski film ne dotlej ne poslej ni ne poznal ne premogel." Pavlović si je z delom zaslužil nominacijo na berlinskem filmskem festivalu.

Sedmina - Pozdravi Marijo Matjaž Klopčič, 1969

Leta 1965 je izšel vojni roman Bena Zupančiča Sedmina. Zgodba o ilegalcih v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno. Kljub temu da je šlo za pomembno delo, je roman dobil povprečne ocene, med večne pa ga je izstrelil izvrsten Klopčičev film. Tudi zaradi neverjetne sedemminutne scene streljanja v Tivoliju in najboljše vloge Mirka Bogataja ilegalca Popaja, ki v tej sceni umre. "Sedmina je film nostalgije ljubezensko in ideološko dozorevanje mladine in rafinirane estetike, v kateri je sama smrt z režijskimi prijemi povzdignjena v brezčasno in bolečo lepoto," je zapisal Vrdlovec.

Vesna František Čap, 1953

Nekje smo prebrali, da je češki režiser prišel k nam, da bi nas naučil snemati dobre filme. Po skoraj šestdesetih letih je Vesna še vedno gledljiv in zabaven film. Ljubljana v zgodnjih petdesetih, romantična in očiščena političnih poudarkov. "Vesna je bila kot paralelni svet. Nič ni kazalo, da se dogaja v socialistični deželi, ki ima za sabo vojno," je zapisal Marcel Štefančič. Film je bil hit, celo prvi slovenski vsejugoslovanski hit, med prodajo kart pa so morali zaradi izgredov posredovati celo miličniki.