Med temi se je pogosto slabo godilo južnoslovanskim narodom, katerih narodna samobitnost je bila nemalokrat ogrožena. V prvih letih 20. stoletja so bili na primer Hrvatje pod resnim udarom madžarizacije, ko so začeli Madžari nasilno spreminjati celo hrvaška krajevna imena, začenši s »prekrščevanji« imen železniških postaj. Tedaj so se za narodnostne pravice svojih sosedov v dunajskem parlamentu odločno postavili Slovenci. To združevanje sicer skromnih sil obeh podrejenih narodov je v nekaterih političnih krogih spodbudilo idejo o združitvi slovenskega in hrvaškega naroda v eno narodno in politično telo, zanašajoč se, da bi bili na tak način na Dunaju bolj slišani pri uveljavljanju in obrambi svojih pravic. Omenjeno idejo so ob nekem srečanju leta 1910 predstavili veljaki Hrvaške stranke prava, podporniki idej očeta te stranke, Anteja Starčevića. (Starčević je sicer tudi Slovence smatral za Hrvate.) Ideja je kmalu postala všečna pripadnikom Slovenske ljudske stranke in sledilo je kar nekaj pogovorov na to temo, dokler niso na skupnem sestanku v Ljubljani 20. oktobra 1912 objavili proglasa o enotni slovensko-hrvaški stranki in povezavi Slovencev in Hrvatov v eno narodno celoto. Proglas je seveda zelo razburkal slovensko politično ozračje in na SLS so z nasprotnega pola začeli streljati z vsemi (besednimi) topovi.
Hrvatsko-slovenski sestanek v Ljubljani
Na sestanku v Opatiji, – o katerem se je mesecem mnogo pisalo, – se je sklenilo, da se snidejo zastopniki S. L. S. in voditelji hrvaške stranke prava v dneh 19. in 20. oktobra v Ljubljani. Opatijskemu sestanku tudi politični nasprotniki niso odrekali – pomena. Saj so se sešli zastopniki dveh močnih strank. Seveda je drugo vprašanje, kake vrednosti bo ta sestanek za bodoče. Boj za politično združenje Slovencev in Hrvatov o parlamentu se vrši že nekaj let. Bilo je o tem že mnogo krika, ker se vsi boje – kranjskega klerikalnega absolutizma. Slovenski klerikalci so posedli slovensko zemljo – in potem so se hoteli okrepiti z Dalmatinci in z istrskimi poslanci (…)
Kar se tiče narodnosti, slovanstva itd. imamo pri naši S. L. S. tako slabe izkušnje, da ji ne moremo zaupati. Stranka, ki je doma za svoje koristi izdala narodno stvar – tudi drugod ne bo delala drugače.
Dan, 20. oktobra 1912
Zgodovinski dan.
To vam je bil včeraj dan, ki bo ostal v povestnici hrv.-slov. naroda zapisan z zgodovinskimi, zlatimi črkami. Iz vseh slovenskih in hrvaških dežel so se zbrali v Ljubljani najodličnejši in najuglednejši zastopniki, da so pred vsem svetom glasno povedali, da je hrvaško-slovenski narod enega srca, enega duha, ene duše. Zapustili smo torišče praznih besed in stopili na realna tla. Za nami so velike in neplodne besede o bratski ljubezni in vzajemnosti in pred nami stoji mogočna in enotna Hrvaško-slovenska stranka prava z enakimi političnimi cilji, osnovana na enotnem kulturnem pravcu krščanstva. Hrvati in Slovenci se ne bomo več izgubljali v besedah, ampak bomo delali pod enotnim vodstvom, na enakih načelih za skupnim ciljem. (…)
Straža, 21. oktobra 1912
O sestanku slovenskih klerikalcev in hrvaških pravašev
lahko trdimo, da so pokale gore, rodila pa se je miška. Toliko se je preje pisalo v klerikalnih listih o veliki važnosti tega sestanka, da smo res bili prepričani, da bodo sklepi, storjeni na tej konferenci, odločilnega pomena za nadaljni razvoj slovenske in hrvaške politike. Mislili smo, da se bodo na tem shodu storili zaključki, ki bodo postavili na docela nov temelj slovensko klerikalno in hrvaško pravaško politiko. A ničesar od pričakovanega se ni zgodilo. (…)
Slovenski narod, 22. oktobra 1912
Slovenska negotovost
V dvorani hotela »Union« v Ljubljani se je oktobra 1912 vršil slovensko hrvaški zbor; zbrali so se državni in deželni poslanci, ki so pripadali slovenski Ljudski stranki ter hrvaški poslanci Stranke prava. Predsedoval je dr. Mile Starčević, vodja Stranke prava, za podpredsednika pa je bil izvoljen slovenski koroški poslanec Grafenauer. Ta zbor je nato soglasno in z velikanskim navdušenjem sklenil naslednjo izjavo:
»Izjavljamo, da tvorimo Hrvati in Slovenci eno narodno celoto. Vsled tega hočemo pristaši Stranke prava in vseslovenske Ljudske stranke skupno delovati v duhu in pravcu programa Stranke prava za jedinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije. V svesti smo si, da so hrvaško-slovenske dežele odločilnega pomena za pozicijo monarhije kot velevlasti in kakor se zavedamo svojih dolžnosti napram monarhiji, tako odločno zahtevamo in pričakujemo, da se zave tudi monarhija svojih dolžnosti napram našemu narodu.« (…)
Tik pred prvo svetovno vojno potem takem naši slovenski razumniki niti niso jasno vedeli, če smo Slovenci samostojen narod ali ne, zakaj ta izjava govori izrecno, da »tvorimo Hrvati in Slovenci eno narodno celoto«. Drugače ni moglo biti niti 29. oktobra 1918, ob ustanovitvi Narodne vlade v Ljubljani. Dan, ko so na Kongresnem trgu slavili oklicanje samostojne države SHS na čelu z Narodnim Viječem v Zagrebu in je množica prepevala hrvaško narodno himno »Lepa naša domovina«.
Kulturnemu odseku pri Narodni vladi je predsedoval pesnik Oton Župančič. Na svoji prvi seji so obravnavali vprašanje: »Kakšno obliko naj ima v prihodnosti pleme, ki se imenuje slovensko.« Oton Župančič je vprašanje takole obrazložil: »Ali naj se naša narodna samobitnost varuje še naprej ali pa naj se sprijaznimo z mislijo, da se bomo sčasoma zlili v eno jugoslovansko skupnost?«
Ljubljanski biolog prof. Pavel Grošelj je pribil, da je treba zastaviti vse sile, da se naša slovenska kultura ohranja in svobodno razvija. Izidor Cankar je proti temu navajal ekonomske pomisleke: za kulturo da so potrebni učni zavodi, knjižnice, galerije... (…)
Izidor Cankar je potem spremenil svoje mnenje. Za samostojnost slovenstva kot kulture se je postavil odločno tudi slikar Rihard Jakopič, ob njem pa tudi pisatelj Vladimir Levstik. (…)
Pisatelj Ivan Cankar pa, ki je na svoj narod gledal čustveno umetniško kot zgolj na ljudstvo hlapcev in dekel, kar je tudi odgovarjalo prebujajoči se socialistični ideologiji, je narodno izročilo vendarle občutil kot posebno kulturno vrednoto in se je večkrat, najodločneje pa v znanem predavanju »Slovenci in Jugoslovani« leta 1913, sicer zavzel za jugoslovansko politično združitev, toda na zvezni podlagi. Leta 1918 pa je v predavanju »Očiščenje in pomlajenje« poudaril, da socialno demokratska stranka ni znala prilagoditi socialistične miselnosti slovenskim razmeram. (…)
Katoliški glas, 7. junija 1979
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
