»To leto bo pa krvavo,« sem si zabrundal v brado in se še z nekaj somišljeniki, najbolj duhovitimi kolegi, prijavil na izbirni predmet. Marsikdo me škilasto pogleda, ko mu omenim naše raziskave, ki so jih povzeli leto kasneje tudi na eminentnih angleških univerzah, ampak to ne spremeni dejstva, da je menstruacija še danes družbeni tabu, ki nastopa v slabih šovinističnih šalah in klišejskih reklamah, v splošnem pa je to domena »skritih ženskih stvari«, ki povzročajo zgolj »težave«. Skratka, zadeve smo se lotili z vprašalniki in metodologijo, iz katere je vsak izpeljal določene seminarske ugotovitve. Ob zaključku naših raziskav (sodelovalo nas je kakšnih ducat študentov), anket in intervjujev sem se osredotočil na psihoanalitični pristop, ki sem ga poantiral z Lacanovo parafrazo: Menstruacija ne obstaja.
S čimer sem hotel le naznačiti, da je toliko različnih (potekov) menstruacij, kot je žensk, in da ne moremo govoriti o nekem enoznačnem fenomenu menstruacije z velikim M. Zanimive so bile tudi asociacije pri moški in ženski skupini (profil visoka izobrazba): pri moških je potekala »pesniško abstraktna« predstava: luna, mesečina, poezija, strast, nežnost, ljubezen …, pri ženskah pa konkretizacija: voda, vložki, čistoča, bolečina, kri …, kar je kazalo na pojmovno razlikovanje telesne pogojenosti.