O uspešnem razpletu za potrebe fotografiranja naročenega podviga sta strokovnjaka podvomila naglas. »Krap ni neumna, temveč inteligentna riba, zanj niti približno ne velja predsodek, da ima zelo kratkotrajen spomin,« skepso utemelji Marko Hrovat, lastnik Ribogojnice Žalec, medtem ko njegov sodelavec Milan Zvonar z elegantnimi zamahi trosi ribjo hrano v ribnik ob Žovneškem jezeru, v katerem gojijo dvoletne mladice. Kmalu se začnejo na gladini kazati znaki podvodnega življenja. Ko se mehurčki in valovi povsem približajo brežini, Zvonar preneha hraniti. Stopi po mrežo, ki ga čaka naslonjena ob lopo, in obstane kot pribit.
»Zdaj!« čez dobro minuto ukaže Hrovat. Zvonar steče do ribnika in s podmetalko potegne pod gladino. V njej – kot napovedano – nič ne miga. »V tem ribniku smo že včeraj opravili delni izlov, ker smo iz Brežic dobili naročilo za 850 kilogramov ribe,« neuspeh utemelji Zvonar. »In krapi so si ga še kako dobro zapomnili. Miniti mora vsaj teden ali dva, da se umirijo in spet postanejo bolj zaupljivi.«
Čeprav ga niso pokusili, vedo da ni okusen
Zvonar in Hrovat vajo ponovita v sosednjem ribniku, v katerem je naseljena mlajša generacija. Enoletne mladice si očitno še niso nabrale dovolj izkušenj. Naivno so zaplavale proti obroku, ki je ritmično deževal na gladino, in med požiranjem niso bile pozorne na mrežo, ki se je potopila za njimi. Kmalu zatem jih je več deset neprostovoljno poziralo pred objektivom. »To je krap luskinar,« poznavalsko pokaže ribogojec na cepetajočo ribico v mreži. »Ta je najbolj iskana riba pri ribiških družinah. To je veleluskinar in ta je golič, ki je bolj priljubljen v kulinariki, ker ga je najlažje očistiti. Te mladice so zdaj težke okoli 30 gramov.«
Če bi morali našteti sladkovodne ribe v slovenskih vodah, bi se na vrhu seznama zagotovo znašel krap. Je splošno prepoznan prebivalec naših ribnikov, jezer in rek, v družbi šarenke, smuča in ščuke. Bistveno težje je krapa najti na seznamu našega rednega prehranjevanja. Postrvi in še zlasti morskih rib ne more dohajati, preveč na slabem glasu je. »Za večino Slovencev je krap tabu,« vzdihne Hrovat. »Priznajo, da ga še niso jedli, a obenem poznavalsko dodajo, da ni okusen.«
