Padca Slovenije ni mogoče razumeti brez institucionalne analize. Analize odnosov v družbi. Analize institucionalnega sistema in spodbud, ki so skozi desetletja vplivale na ravnanje posameznikov, podjetij in politikov. In ta zgodba se običajno začne pri politikih, njihovih motivih in spodbudah oziroma političnem sistemu, ki so ga postavili in s katerim so determinirali institucionalni ustroj družbe, naše obnašanje in ravnanje ter pot v sedanjo situacijo.

Mehika in ZDA

Za lažje razumevanje naj navedem eno izmed številnih anekdot, ki jih v še sveži, čudoviti knjigi Why Nations Fail (2012) o razumevanju gospodarskega razvoja in o tem, zakaj nekatere države uspejo, druge pa životarijo v revščini, navajata priznana razvojna ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson. To je zgodba o divergentnem razvoju Mehike in ZDA skozi stoletja. Ali, če hočete, zgodba o severnem Nogalesu v Arizoni in južnem Nogalesu v Mehiki. Mestih, ki si delita povsem enako podnebje, hrano in kulturo ter katerih predniki imajo povsem identične korenine. Obe sta bili nekoč del Mehike, dokler niso ZDA leta 1853 odkupile del mehiškega ozemlja in mejo prestavile natanko po sredini. Od takrat je šel njun razvoj v nasprotne smeri, vsako je sledilo institucionalnemu razvoju svoje matične države.

Ta pa ne bi mogel biti bolj drugačen, čeprav izhaja iz povsem iz istega izhodišča - iz kolonialnega osvajanja ameriškega kontinenta. Toda prav način kolonialnega osvajanja je postavil temelje institucionalni ureditvi nekaj stoletij kasneje. Španski kolonizatorji so Mehiko podredili na enak sistematičen način kot druge latinskoameriške države. Njihova strategija je bila preprosta: zajeti poglavarja plemena ali kralja, si prisvojiti njegovo premoženje ter podrediti njegovo ljudstvo v napol suženjskem odnosu. S prihodom Špancev se tako na institucionalni ravni, razen nasilnega prevzema katoliške vere, v kolonijah ni nič spremenilo. Španski kolonizatorji so na enak način kot prejšnji vladarji izkoriščali ljudstvo za lastno bogatenje, predvsem v rudnikih zlata in srebra ter na poljih.

Kolonizacija Severne Amerike je bila nekoliko drugačna, vendar ne nujno zato, ker so sedanje ZDA kolonizirali Angleži, pač pa zato, ker se je Anglija spustila v osvajanje Amerike šele sto let za Španci in Portugalci, ko so jim ostali samo še ostanki. Ostala je le še Severna Amerika, ki ni imela slavnih in bogatih majevskih in inkovskih kraljestev, kjer ni bilo zlata in srebra v izobilju in kjer jih domače ljudstvo ni pričakalo z odprtimi rokami. Angleži so po izkrcanju leta 1607 v Jamestownu, Virginia, doživeli dve pomembni lekciji, ki sta bistveno spremenili tok razvoja Severne Amerike. Prvič, Angleži so sprva poskusili uporabiti povsem enak model kolonizacije kot Španci, toda lokalna plemena, združena v konfederacijo, so bila premočna, da bi jih podjarmili. Tako niso dobili niti lokalnih bogastev niti zastonj suženjske delovne sile. Še hrane jim lokalna plemena niso hotela prodati. Drugič, ker lokalnih prebivalcev niso mogli podjarmiti in jih prisiliti v suženjsko delo, so morali v delo prisiliti priseljence, in to z drakonskimi kazni za nedelo, krajo ali pobeg. Toda priseljenci so raje zbežali v divjino, kot da bi delali v koncentracijskem taborišču. Lastniki Virginia Company, ki so financirali ekspedicijo, so morali radikalno spremeniti strategijo. Ker k delu niso mogli prisiliti niti lokalnih prebivalcev niti angleških priseljencev, so morali spremeniti spodbude za delo. Leta 1618 so priseljencem začeli deliti zemljo, leto kasneje pa je bila ustanovljena generalna skupščina, preko katere so odrasli možje lahko odločali o upravljanju kolonije. To je bil začetek demokracije v ZDA.

Od tod naprej in prav zaradi tega sta šli institucionalni poti ZDA in Mehike vsaksebi. V Mehiki so se skozi stoletja menjavali različni avtokratski voditelji, ki so kljub razglasitvi neodvisnosti v 19. stoletju vladali po istem modelu: sebi in najožji eliti so podeljevali vedno nove privilegije od naravnih bogastev do dovoljenj za odprtje industrijskih obratov in bank. Nasprotno pa je 13 takšnih kolonij, kot je bila Virginia, v stoletju in pol oblikovalo institucionalni sistem, ki je privedel do neodvisnosti ZDA in do demokratičnega sistema, ki je omogočal menjave na oblasti. Prav možnost menjave na oblasti vsaka štiri leta je preprečevala politično podeljevanje privilegijev ter prispevala k oblikovanju spodbud za delo in investiranje. Leta 1914 je bilo v ZDA 27.864 bank, v Mehiki leta 1910 pa le 42 bank, od katerih sta imeli dve 60-odstotni tržni delež. Dostopnost kreditov in nizka cena denarja zaradi bančne konkurence sta ob možnosti prostega ustanavljanja podjetij v 19. stoletju omogočili hiter razvoj industrije v ZDA, medtem ko je Mehika nadaljevala z napol fevdalnim družbenim in gospodarskim sistemom ter politično dovoljenimi oligopolnimi strukturami, ki so generirale bistveno manjšo gospodarsko uspešnost in bistveno večjo neenakost v razdelitvi dohodkov.

Institucionalne razlike so tiste, ki determinirajo različne razvojne poti v gospodarskem razvoju držav. Kamorkoli pogledate, zgodovinska izkušnja kaže, da bo bolj pluralističen in tekmovalen politični sistem posledično bolj verjetno ustvaril tudi bolj učinkovit institucionalni sistem. Ali drugače rečeno, večja politična konkurenca in obstoj sankcij za neodgovorne politike v obliki volitev bosta ustvarila tudi boljše spodbude za gospodarjenje in večjo konkurenco.

Ostaline starega

Kaj ima ta zgodovinska parabola opraviti s Slovenijo? Veliko, pravzaprav vse. Medtem ko tuji komentatorji padec Slovenije pojasnjujejo s šibkimi vladami, ki niso bile sposobne izvesti strukturnih reform, nekateri domači komentatorji desne provenience, vključno z mojim prijateljem Keithom Milesom, pa denimo z izostalo lustracijo po koncu komunističnega sistema ter pomanjkanjem pravne države, je zgodba bolj kompleksna. Navedene slabosti so le posledica zgodovinsko pogojenih spodbud ter institucionalnega ustroja, ki so ga vladajoče elite v zadnjih dveh desetletjih ustvarile prav zaradi njihove determiniranosti s preteklostjo.

Ni treba poudarjati, da je komunistični sistem pred letom 1990 temeljito predrugačil družbene vrednote in spodbude, da je favoriziral samo elite ter da je na drugi strani ustvaril velike frustracije pri zatiranih oziroma tistih, ki so imeli manj privilegiran položaj. Prav tako ni treba omenjati, da je bil tak sistem spodbud ekonomsko manj učinkovit in je povzročil razvojno zaostajanje za državami s tržnim sistemom. Po spremembi političnega in gospodarskega sistema so se spodbude sicer spremenile, toda postopoma. Ostale pa so tri ključne "ostaline" prejšnjega sistema.

Prvič, ostal je "zgodovinski spomin" na prejšnji institucionalni sistem, ki je favoriziral eno, "bolj enako" družbeno skupino. In za obrambo interesov te skupine je bilo treba, kot v času komunizma, pravnemu sistemu in tržni regulaciji mnogokrat "zatisniti oči" (primer nedelujoče regulacije trga, ki je dovoljevala oblikovanje monopolov in izkoriščanje njihove moči) ali se mu "potuhniti" (primer sodb, na katere so sodniki ali tožilci "pozabili" itd.). Ni šlo za slučajnosti, pač pa za običajen način delovanja, kot so ga elite uporabljale že v prejšnjem sistemu. Nekateri so bili pred zakonom pač vedno bolj enaki, za druge pa je veljal le selektivno. Bi lustracija tukaj kaj pomagala? Ne vem. Problem je, ker so mnogi vidni člani družbe, ki zasedajo vodilne položaje v novem sistemu, in sicer v "pomladnem" delu političnega spektra, bili del elite tudi v prejšnjem sistemu. Problem je tudi, ker bi z lustracijo po nepotrebnem izgubili velik del strokovnjakov, ki so bili kljub obvezni partijski knjižici lahko tudi povsem nepolitični strokovnjaki. Ne upam si dati sodbe o tem.

Drugič, prejšnji sistem se je poslovil brez definirane lastnine. Vso to lastnino je bilo treba razdeliti. Na voljo so bile tri različne opcije: privatizacija tujcem, hitra razdelitev ali tajkunizacija (po ruskem ali hrvaškem vzoru) ter kontrolirana razdelitev. Naša nova-stara elita se je odločila za kontrolirano razdelitev lastnine, pri čemer so največji del dobili notranji lastniki oziroma predvsem obstoječi menedžment, dobro polovico pa je še naprej nadzirala država. Na ta način si je stara elita, ki je po letu 1992 še dvanajst let oblikovala ekonomske politike, zagotovila postopen prehod v nov lastniški red, ob čemer je bil skorajda onemogočen dostop novi eliti do kapitalskih deležev. Z izjemo nekaj certifikatskih tajkunov. Stara elita je tako kontrolirala lastniško strukturo, hkrati pa prek državnih deležev skrbela za to, da lastnina ni prišla v nepoklicane roke (tujci ali nova, še neobstoječa elita, ki bi to postala šele z dostopom do lastnine).

In tretjič, iz prejšnjega sistema so ostale frustracije ponižanih in zatiranih, ki so bili politično ali gospodarsko deprivilegirani v prejšnjem sistemu oziroma jim je bil onemogočen vstop v elito (dober primer tega je denimo Janez Janša). Ta družbena skupina, ki se je organizirala v politične stranke, je po prevzemu oblasti le-to spet hitro izgubila, saj ni bila vajena politične obrti. Zgodovinske frustracije pa so se zaradi "12 let na 45 let podlage" samo še poglabljale in čakale, kdaj bodo izbruhnile na plano.

Dimne zavese

Na te ostaline starega sistema, ki tvori ključne elemente novega sistema, ne smemo gledati izolirano, ampak kot na živ sistem z mnogimi kombinacijami variant vsakega izmed treh elementov. Te so se med seboj dopolnjevale in poglabljale in nas korak za korakom pripeljale v situacijo, v kateri smo danes.

Nov sistem je bil razvojno rigiden zaradi varovanja interesov privilegirancev še iz prejšnjega sistema. Ne samo da ni omogočal lastniških sprememb, ampak je preprečeval vstop novim ponudnikom, ki bi lahko porušili to tržno in družbeno "ravnovesje". Sistem je bil zaradi rigidnosti manj učinkovit in je nujno potreboval strukturne reforme za povečanje učinkovitosti. A bil je stabilen. Vse do političnega obrata leta 2004, ki je na oblast prinesel Janeza Janšo kot simbolnega nosilca ponižanih in zatiranih iz prejšnjega sistema. In ta skupina si je s prihodom na oblast želela zgolj eno: nadoknaditi "izgubljeno" v prejšnjem sistemu in priti do privilegijev. Enakih, kot jih je imela prejšnja elita. Velik delež državne lastnine jim je pri prevzemanju nadzora nad gospodarstvom in nad črpanjem rent pomagal. Prav tako sta jim šla na roko visoka svetovna konjunktura s poplavo poceni denarja ter večinsko državno lastništvo bank, ki so posojale prijateljem.

Skupini okrog Janeza Janše ni bilo do strukturnih reform, te so jim služile le kot dimna zavesa. Ne, tako kot španski kolonizatorji so si želeli stopiti v položaje in privilegije prejšnje elite in ne spreminjati rigidnega sistema, ki tako dobro služi eliti na oblasti in je na škodo večine.

Toda zgodba se ni izšla. Po eni strani se je splašila nekdanja elita, ki je prek menedžerskih prevzemov želela obdržati svojo lastnino. Na drugi strani so se "wannabe" novi elitniki med seboj sprli za plen. Oboji skupaj pa so v tujini prek bank najeli za 10 milijard evrov novih dolgov ter jih večinoma investirali v papirje, ki so danes vredni manj kot topel zrak. Vse skupaj je prehitela globalna finančna kriza, ki je osušila pritok tujega denarja ter staro in novo elito pustila na čistini, z dolgovi in ničvrednim premoženjem. In še bistveno huje, pustila je opustošenje v gospodarstvu, do vratu in čez zadolženo bodisi za menedžerske prevzeme bodisi za nerazumljive megalomanske investicije.

Kaj bo bankrotiralo?

Iz Janševega prvega mandata torej nismo izšli bolj vitki in konkurenčni (zaradi strukturnih reform, ki bi jih takrat naredili), pač pa so nam ostali le dolgovi, ki jih je treba odplačati tujini, ter opustošeno gospodarstvo. Pahorjeva vlada je z operativno nesposobnostjo in neumnimi, napačnimi potezami stvari samo še dodatno poslabšala. Njen rezime je dodatnih 7 milijard javnega dolga, katerega polovico smo preprosto pojedli prek v krizi povišanih plač in pokojnin.

Situacija, brezno, v katerega smo padli, se nam torej ni zgodila čez noč. Bankrot države, ki visi nad nami, je zgolj posledica zavestnih odločitev politikov, ki so oblikovali natančno takšen institucionalni ustroj, ki je ustrezal eliti. Z jutrišnjim bankrotom Slovenije bo bankrotiral tudi ta institucionalni ustroj. Bomo na pogorišču bankrota države lahko izgradili nov sistem spodbud in nov institucionalni ustroj, ki bo omogočal bolj enakopravne možnosti vsem in lažji vstop na trg ter med gospodarsko in družbeno elito?

Ne vem. Ne upam si trditi, da nam bo to res uspelo.