Spoštovana kolegica Dragica, glavna urednica revije Pravnik!1. Prva zapoved antične n(a)ravne pravičnosti in pravne pravičnosti je dolžnost slišati mnenje drugega, še posebej če se z njim ne strinjamo. Ker si mi onemogočila pravico do odgovora, ti posvečam drugi del razmisleka. Kadar gre za n(a)ravno pravo, torej etos ali, še bolj enostavno rečeno, za delujoče vrednote "znanstvenikov", nas morajo zanimati naprej oni in njihova mentaliteta. Razprava o etosu ne more biti aseptična pisarija, ki nenadarjenim "znanstvenikom" omogoča neskončni blebet ad rem, temveč mora biti najprej razprava ad personam in potem morda ad rem. 2. Smešna znanost. Ko si me v najinem dopisovanju hrabrila, naj odgovorim zelo polemično, si domnevala, da bom, če parafraziram Nietzscheja, zajahal diskurz "smešne znanosti", in sicer da bom na "znanost" Aleša Novaka, oprto na 98 opomb, odgovoril s svojo "znanostjo", oprto na 150 opomb. Ko bi po dveh krogih imeli 50 trditev, oprtih na 500 opomb, bi zmagala "učeno bedaštvo" in "smešna znanost". Antiintelektualni perpetuum omogoča sklicevanje na vedno svežo, torej brzinsko pisano literaturo, ki ni vredna več kot njeni avtorji. Ko so "znanstveniki" na razpolago najboljšemu ponudniku karieri , so njihova stališča reciklaža stališč njim podobnih "prepisovalcev". To je znanost polnih hlač, naoljena s citati in sprejemljivimi teorijami, potrebnimi za osvajanje titul. Resnica o "smešni znanosti" bi še jasneje zasijala z ilustracijami nadarjenega Mikija Mustra. Ker ta "znanost" intelektualno nikamor ne vodi, me zanimajo avtorji. Dokler lahko razpravljajo o vsem, samo o sebi ne, ne morejo razmišljati o "slabi mentaliteti in njeni metodi"; vendar ne zato, ker ji služijo in bi lahko "začutili" vrtenje v krogu samoreferencialnosti, ampak zato, ker sveta ne znajo drugače gledati. "Znanstvenik" Novak potrebuje študente, ki niso samo captive audience (ugrabljena publika), ampak žrtev za zdravljenje kompleksov. 3. Estetika in etika. V času miru in blagostanja, kot ga živimo, se "smešna znanost" uveljavlja kot kvaziakademizem, ki s formo ne more skriti neznanstvene vsebine. Estetika ne more skriti neetike mentalitete. Tudi skok od 98 na 298 opomb ne bi skril zlobne "mentalitete" avtorja. Novak namreč ve, da tudi mi vemo, kaj bi moral imeti ustvarjalni talent , da bi se lahko "učil za" znanstvenika, vendar ga nima. Tako kot standardna oprema "smešne znanosti" 98 opomb vizualnega učenjakarstva ne more skriti mentalitete "znanstvenika", je ne more skriti niti odsotnost opomb, čeprav je Novak poskušal prav to. V recenziji nastopaško razkazuje, kaj vse je moral preštudirati, ko pa sem mu povedal, kaj je znanstveni blef, je v odgovoru lamentiral, ker je bila vsa ta inflacija razkrita. Zdravljenje samopodobe ne bo uspešno, čeprav član istega omizja (Marko Kambič) trdi, da gre pri Novaku za "mladega, visoko strokovnega in intelektualno poštenega akademika". Znotraj fakultet, zbornic, društev, stanov, cerkva si "mentaliteta" vedno organizira svoje gospodinjstvo, saj se "znanstveniki" med seboj prepoznavajo po tistem, česar nimajo ustvarjalnosti in profesionalne etike. Ko omizje sodi sebi, škodi sebi in nam, ki mu ne pripadamo. Premetovalci tujih znanj v samoreferenčnem "ringlšpilu" razumejo avtonomijo kot garancijo, da se ne bo nihče od zunaj vmešaval v njihovo "znanost". Tu sem pri drugi zapovedi n(a)ravne pravičnosti in pravne pravičnosti. Nihče ne more soditi o svojih stvareh, ker v zadevah etike in etosa ni avtonomije. Avtonomija stroke je samo to, da od zunaj lažje vidimo, kateri strokovnjak je za kaj odgovoren! Nenačelna solidarnost članov mentalitete razkriva njihove resnične vrednote, tiste, po katerih se ravnajo v življenju, ne pa tiste, ki so zapisane v odvetniških, medicinskih, inženirskih ali bančnih kodeksih. Smrt Bora Nekrepa in dogodki po njej izmikanje konkretni odgovornosti so sramota "neke mentalitete in njene metode" s področja medicine.Življenje diktira logiko, da dokler nosimo čevlje, moramo soditi kopitarjem. Torej dokler bo nekdo svojo "znanost" prakticiral na meni in mojih kolegih, jim bom povedal, kakšni "znanstveniki" so. Auctoritas (ugled) čevljarjev, zdravnikov, znanstvenikov, pesnikov je odvisen od tistih, ki niso čevljarji, zdravniki, znanstveniki, pesniki... Prešernov aforizem Kopitarju je ost avtentičnega, zapitega in talentiranega freigeista, zapičena v neavtentičnega, treznega in garaškega učenjakarja, ki je koristno neškodljiv, dokler piše učene razprave in jih zlaga na police; škodljivo koristen pa postane, ko poseže, kamor mu kabinetna pamet ne nese. Prešernova sodba se ni obdržala zaradi duhovitosti, ampak zaradi resničnosti, saj to, kar trdi, ustreza temu, kar je! 4. O nazivih in goli resnici. Akademski nazivi v razpravah o n(a)ravnem pravu zvenijo smešno in cinično, če vemo, da je naravno pravo etos, moralni zakon, ki ga nosimo v prsih (lex indita). Akademski nazivi pri tako resnih stvareh preveč cingljajo, zato napuh blažim z ironizacijo: docentulus, doctisonus, doctiloquus, profesur, da bi se izognil sarkazmu; vendar je še bolj res, da so ti ironični nazivi ustrezni, saj niso ločeni od problemov, ki jih povzročajo. Meni so ornati in dekorati vedno pomagali v boju za daljši dopust, parkirno mesto ali bone za malico; "znanstvenikom" so eksistenčno potrebni, saj jih brez nazivov ni! Lex indita delujoča morala nas slači do "golega", ker kaže, kaj smo drug drugemu sposobni storiti, tudi kadar trdimo, da gre za znanost. Če Novak trdi, da piše znanstveno recenzijo, je to zlobnost, ki je cena piflanja potem naj razume, da je sprožil "historio"; nekaj, kar ima vzrok, potek in posledice. N(a)ravno pravo razkriva golo resnico o konkretnih ljudeh, in nanjo kažem. To golo resnico je razumeti samo kot nujno drugačno misel; in njena usoda ni slaba, kadar dobi značaj drugačne resnice, to pomeni, da je ni mogoče zamenjati z nobeno drugo. Torej se bo treba z njo soočiti, na kar kaže širša polemika."Smešne znanosti" so proti pluralizmu in se utrjujejo s scientizmom in hiperprodukcijo, kar znanost spreminja v mit, ki ga je treba demitizirati. Sam sem sicer velik spoštovalec antičnih mitov, ker govore o neresničnih osebah in resničnih človeških problemih; sodobni miti o "znanosti" pa govore o resničnih osebah in neresničnih problemih, kot jih navaja Novak v recenziji. Pri "znanstvenikih" gre za mentaliteto in metodo, ki lahko ustvarjalno znanost manipulira ad libitum. 5. Ustvarjalnost. "Smešna znanost" niti ne polemizira niti kritično ne misli; torej ni ustvarjalna, ampak je destruktivna. Ustvarjalnost je proces, zaradi katerega ljudje spreminjamo mnenje o sebi ali o stvareh, spreminjamo vse, kamor sežemo z dejanjem ali mislijo. Rezultat "smešne znanosti" pa je, da spreminjamo mnenje samo o "znanstvenikih", in to na slabše. Z razpravo o mentaliteti in metodi ne želim spremeniti samo zornega kota problema, ampak kažem na njen problematični temelj. Zato ne polemiziram s trditvami te "znanosti", temveč trdim, da ne gre za znanost, ampak za njeno nasprotje, ki žre denar, namenjen znanosti. V tem kontekstu lahko, kolegica Dragica, premisliš, ko boš naslednjič preprečila objavo teksta, kot je moj, ki je drugačen od ustaljenih; premisli pa tudi, ali boš, kot glavna urednica, še naprej objavljala tekste, ki so videti kot znanost, vendar to niso. 6. Obraz zla. "Znanost in kvaziakademija" imata poleg smešnega tudi zločinski obraz. Že prvič sem povedal, da pravo v času vojn in monizmov (enopartijskih režimov) vedno prevzame vlogo komplica juridičnih zločinov. Tokrat naj omenim neko specifično pravno in človeško sramoto, o kateri bo treba predavati mladim pravnikom in z njimi o njej diskutirati. Mislim na "mentaliteto in metodo", ki je dvakrat obsodila na smrt istega človeka, dr. Borisa Furlana: najprej fašistična in potem še komunistična justica. Bil je žrtev političnega režima in njegovega pravosodja; preiskovalcev, tožilcev, sodnikov, verjetno diplomantov te iste Pravne fakultete v Ljubljani, katere dekan je bil 1947/48. Tega niso počeli samo revolucionarni absolventi prava a la Viktor Avbelj in pravniki, ki so bili angažirani v njegovem procesu, ampak doctores, kot so bili Heli Modic, Vladimir Krivic, Peter Kobe, Makso Šnuderl in desetine drugih, ki so oblikovali pravno misel in prakso podobnih sramotnih procesov in tako ali drugače sodelovali, od ovadb, mučenj, zaslišanj, pisanj obtožnic do sodb in njihovih izvršitev. Mentaliteta mafije, ki danes, oprta na voljne pravnike, blokira pravno državo in ropa njeno premoženje, nikakor ni brez vrednot, ampak so njene vrednote usmerjene proti demokraciji. Nikoli ne pride do anomije, stanja brez vrednot, temveč v resničnem življenju ene vrednote zamenjajo druge. V imenu višjih božjih ali posvetnih ciljev je bilo vedno dovoljeno počenjati zločine in vse mogoče svinjarije. Tu pišem o vrednotah "mentalitete". Samo tepec misli, da se nam to ne more ponoviti; ker vem, da se zlo ponavlja kot še hujše zlo, me ne more zanimati pravna misel "znanstvenikov", ampak iz preživetvenih razlogov opozarjam, kako taka mentaliteta in metoda delujeta v različnih okoliščinah. 7. Epistemologija fižola. O problemu, ki sta ga Novak in Kambič, sebi v škodo in (raz)umu v korist, zaznala o zvezi med n(a)ravnim pravom in zakoni, ki jih je sebi postavila narava, pa bi se še oglasil! Ker onadva o tem v učenih knjigah še nikjer nista brala, tega zanju ni. Pri iskanju izhoda iz slabe dialektike mentalitete in njene metode, ki je tema mojega razmisleka, so vsi dobrodošli, tudi "učeni bedaki". Sinteza, s katero se bomo ubranili pred specializiranimi umi "znanstvenikov" je nujna. Sinteza je namreč poskus "pogleda na celoto" in "samo-razsvetljenje", kolikor ga pač zmoremo. Ker rastlina deluje kot celota, "znanstvenikoma" ponujam izkušnjo s fižolom, vendar ne te, ki jo imata običajno. Lahko bi ponudil tudi izkušnjo vinske trte, za katero je moj ded trdil, da ga uči, kako lahko in kako ne sme ravnati z njo. Čas je, da zahodni človek svojo ustvarjalnost preveri tako, da jo primerja z ustvarjalnostjo narave. Zaenkrat svojo civilizacijsko zagato rešuje z idejo trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj je problem človeka, ne pa narave; zanjo vemo, da zna trajno skrbeti zase in za nadaljevanje življenja. Zahodni človek je tako zasvojen s svojo "anti-ustvarjalnostjo", da mu za ustvarjalnost narave ni mar. Skratka, preskus s fižolom je preživetvenega pomena tudi za "znanstvenike" vseh mentalitet; lažje ga je razumeti kot "skrite harmonije" Heraklita, Gnothi seauton Apolona, votlino Platona, Selbstbewußtsein Hegla ali "samo-razsvetlitev" v zenbudizmu, konfucionizmu, šintoizmu itd. Izkušnja fižola bo učinkovitejša tudi zato, ker imamo Slovenci radi fižol, ki je živo bitje, tako kot mi. "Znanstvenikoma" bom podaril fižolovo zrno. Če se bosta v času od saditve, klitja do rasti in nastanka novega plodu odrekla študiju in pisanju "smešne znanosti" in opazovala sámo rast, bosta morda uzrla zvezo med zakoni narave in n(a)ravnim pravom; torej povezanost med etiko narave, ki zagotavlja nadaljevanje življenja, in etosom posameznika ter njegovo vlogo pri tem. "Znanstvenikom" bi opazovanje fižola pomagalo pri samo-korekciji njihovega preplonkanega ega, osredinjenega na sortiranje tujih znanj, pod katera se podpisujejo, kot da bi bila njihova. Samo-korekcija pomeni, da lahko to store samo sami in nihče drug. Če poskus prvič ne bo uspel, ga bom ponovil, saj imam voljo in dovolj fižola. Sicer pa te, kolegica Dragica, lepo pozdravljam! Iztok Simoniti poštovana kolegica Dragica, glavna urednica revije Pravnik!
1. Prva zapoved antične n(a)ravne pravičnosti in pravne pravičnosti je dolžnost slišati mnenje drugega, še posebej če se z njim ne strinjamo. Ker si mi onemogočila pravico do odgovora, ti posvečam drugi del razmisleka.
Kadar gre za n(a)ravno pravo, torej etos ali, še bolj enostavno rečeno, za delujoče vrednote "znanstvenikov", nas morajo zanimati naprej oni in njihova mentaliteta. Razprava o etosu ne more biti aseptična pisarija, ki nenadarjenim "znanstvenikom" omogoča neskončni blebet ad rem, temveč mora biti najprej razprava ad personam in potem morda ad rem.
2. Smešna znanost. Ko si me v najinem dopisovanju hrabrila, naj odgovorim zelo polemično, si domnevala, da bom, če parafraziram Nietzscheja, zajahal diskurz "smešne znanosti", in sicer da bom na "znanost" Aleša Novaka, oprto na 98 opomb, odgovoril s svojo "znanostjo", oprto na 150 opomb. Ko bi po dveh krogih imeli 50 trditev, oprtih na 500 opomb, bi zmagala "učeno bedaštvo" in "smešna znanost".
Antiintelektualni perpetuum omogoča sklicevanje na vedno svežo, torej brzinsko pisano literaturo, ki ni vredna več kot njeni avtorji. Ko so "znanstveniki" na razpolago najboljšemu ponudniku karieri , so njihova stališča reciklaža stališč njim podobnih "prepisovalcev". To je znanost polnih hlač, naoljena s citati in sprejemljivimi teorijami, potrebnimi za osvajanje titul. Resnica o "smešni znanosti" bi še jasneje zasijala z ilustracijami nadarjenega Mikija Mustra.
Ker ta "znanost" intelektualno nikamor ne vodi, me zanimajo avtorji. Dokler lahko razpravljajo o vsem, samo o sebi ne, ne morejo razmišljati o "slabi mentaliteti in njeni metodi"; vendar ne zato, ker ji služijo in bi lahko "začutili" vrtenje v krogu samoreferencialnosti, ampak zato, ker sveta ne znajo drugače gledati. "Znanstvenik" Novak potrebuje študente, ki niso samo captive audience (ugrabljena publika), ampak žrtev za zdravljenje kompleksov.
3. Estetika in etika. V času miru in blagostanja, kot ga živimo, se "smešna znanost" uveljavlja kot kvaziakademizem, ki s formo ne more skriti neznanstvene vsebine. Estetika ne more skriti neetike mentalitete. Tudi skok od 98 na 298 opomb ne bi skril zlobne "mentalitete" avtorja. Novak namreč ve, da tudi mi vemo, kaj bi moral imeti ustvarjalni talent , da bi se lahko "učil za" znanstvenika, vendar ga nima.
Tako kot standardna oprema "smešne znanosti" 98 opomb vizualnega učenjakarstva ne more skriti mentalitete "znanstvenika", je ne more skriti niti odsotnost opomb, čeprav je Novak poskušal prav to. V recenziji nastopaško razkazuje, kaj vse je moral preštudirati, ko pa sem mu povedal, kaj je znanstveni blef, je v odgovoru lamentiral, ker je bila vsa ta inflacija razkrita.
Zdravljenje samopodobe ne bo uspešno, čeprav član istega omizja (Marko Kambič) trdi, da gre pri Novaku za "mladega, visoko strokovnega in intelektualno poštenega akademika". Znotraj fakultet, zbornic, društev, stanov, cerkva si "mentaliteta" vedno organizira svoje gospodinjstvo, saj se "znanstveniki" med seboj prepoznavajo po tistem, česar nimajo ustvarjalnosti in profesionalne etike. Ko omizje sodi sebi, škodi sebi in nam, ki mu ne pripadamo. Premetovalci tujih znanj v samoreferenčnem "ringlšpilu" razumejo avtonomijo kot garancijo, da se ne bo nihče od zunaj vmešaval v njihovo "znanost". Tu sem pri drugi zapovedi n(a)ravne pravičnosti in pravne pravičnosti. Nihče ne more soditi o svojih stvareh, ker v zadevah etike in etosa ni avtonomije.
Avtonomija stroke je samo to, da od zunaj lažje vidimo, kateri strokovnjak je za kaj odgovoren! Nenačelna solidarnost članov mentalitete razkriva njihove resnične vrednote, tiste, po katerih se ravnajo v življenju, ne pa tiste, ki so zapisane v odvetniških, medicinskih, inženirskih ali bančnih kodeksih. Smrt Bora Nekrepa in dogodki po njej izmikanje konkretni odgovornosti so sramota "neke mentalitete in njene metode" s področja medicine.
Življenje diktira logiko, da dokler nosimo čevlje, moramo soditi kopitarjem. Torej dokler bo nekdo svojo "znanost" prakticiral na meni in mojih kolegih, jim bom povedal, kakšni "znanstveniki" so. Auctoritas (ugled) čevljarjev, zdravnikov, znanstvenikov, pesnikov je odvisen od tistih, ki niso čevljarji, zdravniki, znanstveniki, pesniki... Prešernov aforizem Kopitarju je ost avtentičnega, zapitega in talentiranega freigeista, zapičena v neavtentičnega, treznega in garaškega učenjakarja, ki je koristno neškodljiv, dokler piše učene razprave in jih zlaga na police; škodljivo koristen pa postane, ko poseže, kamor mu kabinetna pamet ne nese. Prešernova sodba se ni obdržala zaradi duhovitosti, ampak zaradi resničnosti, saj to, kar trdi, ustreza temu, kar je!
4. O nazivih in goli resnici. Akademski nazivi v razpravah o n(a)ravnem pravu zvenijo smešno in cinično, če vemo, da je naravno pravo etos, moralni zakon, ki ga nosimo v prsih (lex indita). Akademski nazivi pri tako resnih stvareh preveč cingljajo, zato napuh blažim z ironizacijo: docentulus, doctisonus, doctiloquus, profesur, da bi se izognil sarkazmu; vendar je še bolj res, da so ti ironični nazivi ustrezni, saj niso ločeni od problemov, ki jih povzročajo. Meni so ornati in dekorati vedno pomagali v boju za daljši dopust, parkirno mesto ali bone za malico; "znanstvenikom" so eksistenčno potrebni, saj jih brez nazivov ni!
Lex indita delujoča morala nas slači do "golega", ker kaže, kaj smo drug drugemu sposobni storiti, tudi kadar trdimo, da gre za znanost. Če Novak trdi, da piše znanstveno recenzijo, je to zlobnost, ki je cena piflanja potem naj razume, da je sprožil "historio"; nekaj, kar ima vzrok, potek in posledice. N(a)ravno pravo razkriva golo resnico o konkretnih ljudeh, in nanjo kažem. To golo resnico je razumeti samo kot nujno drugačno misel; in njena usoda ni slaba, kadar dobi značaj drugačne resnice, to pomeni, da je ni mogoče zamenjati z nobeno drugo. Torej se bo treba z njo soočiti, na kar kaže širša polemika.
"Smešne znanosti" so proti pluralizmu in se utrjujejo s scientizmom in hiperprodukcijo, kar znanost spreminja v mit, ki ga je treba demitizirati. Sam sem sicer velik spoštovalec antičnih mitov, ker govore o neresničnih osebah in resničnih človeških problemih; sodobni miti o "znanosti" pa govore o resničnih osebah in neresničnih problemih, kot jih navaja Novak v recenziji. Pri "znanstvenikih" gre za mentaliteto in metodo, ki lahko ustvarjalno znanost manipulira ad libitum.
5. Ustvarjalnost. "Smešna znanost" niti ne polemizira niti kritično ne misli; torej ni ustvarjalna, ampak je destruktivna. Ustvarjalnost je proces, zaradi katerega ljudje spreminjamo mnenje o sebi ali o stvareh, spreminjamo vse, kamor sežemo z dejanjem ali mislijo. Rezultat "smešne znanosti" pa je, da spreminjamo mnenje samo o "znanstvenikih", in to na slabše.
Z razpravo o mentaliteti in metodi ne želim spremeniti samo zornega kota problema, ampak kažem na njen problematični temelj. Zato ne polemiziram s trditvami te "znanosti", temveč trdim, da ne gre za znanost, ampak za njeno nasprotje, ki žre denar, namenjen znanosti.
V tem kontekstu lahko, kolegica Dragica, premisliš, ko boš naslednjič preprečila objavo teksta, kot je moj, ki je drugačen od ustaljenih; premisli pa tudi, ali boš, kot glavna urednica, še naprej objavljala tekste, ki so videti kot znanost, vendar to niso.
6. Obraz zla. "Znanost in kvaziakademija" imata poleg smešnega tudi zločinski obraz. Že prvič sem povedal, da pravo v času vojn in monizmov (enopartijskih režimov) vedno prevzame vlogo komplica juridičnih zločinov. Tokrat naj omenim neko specifično pravno in človeško sramoto, o kateri bo treba predavati mladim pravnikom in z njimi o njej diskutirati. Mislim na "mentaliteto in metodo", ki je dvakrat obsodila na smrt istega človeka, dr. Borisa Furlana: najprej fašistična in potem še komunistična justica. Bil je žrtev političnega režima in njegovega pravosodja; preiskovalcev, tožilcev, sodnikov, verjetno diplomantov te iste Pravne fakultete v Ljubljani, katere dekan je bil 1947/48. Tega niso počeli samo revolucionarni absolventi prava a la Viktor Avbelj in pravniki, ki so bili angažirani v njegovem procesu, ampak doctores, kot so bili Heli Modic, Vladimir Krivic, Peter Kobe, Makso Šnuderl in desetine drugih, ki so oblikovali pravno misel in prakso podobnih sramotnih procesov in tako ali drugače sodelovali, od ovadb, mučenj, zaslišanj, pisanj obtožnic do sodb in njihovih izvršitev.
Mentaliteta mafije, ki danes, oprta na voljne pravnike, blokira pravno državo in ropa njeno premoženje, nikakor ni brez vrednot, ampak so njene vrednote usmerjene proti demokraciji. Nikoli ne pride do anomije, stanja brez vrednot, temveč v resničnem življenju ene vrednote zamenjajo druge. V imenu višjih božjih ali posvetnih ciljev je bilo vedno dovoljeno počenjati zločine in vse mogoče svinjarije. Tu pišem o vrednotah "mentalitete".
Samo tepec misli, da se nam to ne more ponoviti; ker vem, da se zlo ponavlja kot še hujše zlo, me ne more zanimati pravna misel "znanstvenikov", ampak iz preživetvenih razlogov opozarjam, kako taka mentaliteta in metoda delujeta v različnih okoliščinah.
7. Epistemologija fižola. O problemu, ki sta ga Novak in Kambič, sebi v škodo in (raz)umu v korist, zaznala o zvezi med n(a)ravnim pravom in zakoni, ki jih je sebi postavila narava, pa bi se še oglasil! Ker onadva o tem v učenih knjigah še nikjer nista brala, tega zanju ni. Pri iskanju izhoda iz slabe dialektike mentalitete in njene metode, ki je tema mojega razmisleka, so vsi dobrodošli, tudi "učeni bedaki". Sinteza, s katero se bomo ubranili pred specializiranimi umi "znanstvenikov" je nujna. Sinteza je namreč poskus "pogleda na celoto" in "samo-razsvetljenje", kolikor ga pač zmoremo.
Ker rastlina deluje kot celota, "znanstvenikoma" ponujam izkušnjo s fižolom, vendar ne te, ki jo imata običajno. Lahko bi ponudil tudi izkušnjo vinske trte, za katero je moj ded trdil, da ga uči, kako lahko in kako ne sme ravnati z njo. Čas je, da zahodni človek svojo ustvarjalnost preveri tako, da jo primerja z ustvarjalnostjo narave. Zaenkrat svojo civilizacijsko zagato rešuje z idejo trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj je problem človeka, ne pa narave; zanjo vemo, da zna trajno skrbeti zase in za nadaljevanje življenja. Zahodni človek je tako zasvojen s svojo "anti-ustvarjalnostjo", da mu za ustvarjalnost narave ni mar.
Skratka, preskus s fižolom je preživetvenega pomena tudi za "znanstvenike" vseh mentalitet; lažje ga je razumeti kot "skrite harmonije" Heraklita, Gnothi seauton Apolona, votlino Platona, Selbstbewußtsein Hegla ali "samo-razsvetlitev" v zenbudizmu, konfucionizmu, šintoizmu itd. Izkušnja fižola bo učinkovitejša tudi zato, ker imamo Slovenci radi fižol, ki je živo bitje, tako kot mi.
"Znanstvenikoma" bom podaril fižolovo zrno. Če se bosta v času od saditve, klitja do rasti in nastanka novega plodu odrekla študiju in pisanju "smešne znanosti" in opazovala sámo rast, bosta morda uzrla zvezo med zakoni narave in n(a)ravnim pravom; torej povezanost med etiko narave, ki zagotavlja nadaljevanje življenja, in etosom posameznika ter njegovo vlogo pri tem. "Znanstvenikom" bi opazovanje fižola pomagalo pri samo-korekciji njihovega preplonkanega ega, osredinjenega na sortiranje tujih znanj, pod katera se podpisujejo, kot da bi bila njihova. Samo-korekcija pomeni, da lahko to store samo sami in nihče drug. Če poskus prvič ne bo uspel, ga bom ponovil, saj imam voljo in dovolj fižola.
Sicer pa te, kolegica Dragica, lepo pozdravljam!
Iztok Simoniti