A v nečem ima užaljeni pisec prav: pisanje razkriva več, kot nam pove zapisano. V njegovem pisanju se več kot zgovorno zrcali stanje duha, ki obvladuje in hromi slovensko družbo ter jo že vrsto let sili, da stopiclja na mestu.

Govorim o otroških boleznih slovenske družbe, s katerimi se otepamo brez upanja, da bi se jih lahko kaj kmalu otresli. Zapis dr. Simonitija naravnost čudovito ponazarja, kam so nas pripeljale in kako daljnosežne so lahko njihove posledice.

Zmožnost sobivanja je v veliki meri odvisna od sposobnosti posameznika, da si postavlja etične meje svojega delovanja. S tem nisem povedal nič pretirano novega. Ko Protagora v istoimenskem Platonovem dialogu opisuje, kaj je tisto, kar družba potrebuje za svoj obstoj, omeni dve stvari: sram in pravico. A kaj, ko smo v današnjem času, prepolnem individualizma, pripravljeni zatisniti ušesa pred staro modrostjo in človekovo prepričanje v svoj prav povzdigniti v neovrgljivo maksimo. Ko to prepričanje postavimo v okolje, kjer je nagrajena brezsramnost, požanjemo vse tisto, česar smo v zadnjem času v izobilju deležni tudi pri nas: poslanca Simčiča, ki vztraja pri verodostojnosti svojega spričevala, ko razumni opazovalci že dolgo nimajo več nikakršnih dvomov, poslanca Mariniča, ki je pripravljen o profesorici nemščine reči skoraj karkoli, da bi prikril svoje sramotno ravnanje, poslanca Meršola, ki vidi v ovajanju sodelavcev le odraz "morale" nekega drugega časa. Popolna odsotnost občutka sramu! Docela podoben sentiment - si licet parva componere magnis - se skriva tudi za odzivom dr. Simonitija. Namesto da bi argumentirana kritična ocena, objavljena v strokovni reviji, pri njem vzbudila vsaj kanček dvoma v vrednost njegovega desetstranskega besedila, prepozna v njem omejenost drugih, in ko objavo njegovega odgovora zavrne več strokovnih revij, mu niti to ne da misliti.

Samozaverovanost človeka, ki brez védnosti vse vé

S to otroško boleznijo naše družbe je tesno povezana druga, ki jo lahko prepoznamo v skorajda kropotkinovskem zavračanju vsake avtoritete. Ruski anarhist, ki se je v zgodovino zapisal s svojim pozivom k zaničevanju vseh zakonov, bi se danes v našem okolju počutil sila domače. Ne govorim le o prevladujočem prezirljivem odnosu do pravne države in sodišč, ki so v moderni družbi še posebej poklicana, da udejanjajo in gojijo ideal vladavine prava. Zavzemanje za spoštovanje sodne veje oblasti napravi danes človeka za popolnega čudaka, ki je v svoji domnevni naivnosti deležen le sočutnih nasmeškov. Govorim o popolnem in v naši družbi razprostranjenem zavračanju vsakršne avtoritete. Vsakdo bi znal razsoditi bolje kot sodnik, ki pozna spis in je šolan pravnik, skoraj vsak pacient, oborožen z internetnim znanjem, je pripravljen podučevati zdravnika, vsakdo je pripravljen deliti nasvete o ekonomiji. Sleherni posameznik se spozna na vse.

Tako tudi dr. Simoniti, doktorand Fakultete za družbene vede, visok državni uradnik, ki v svojem življenju še ni napisal resne razprave o naravnem pravu, o njem vé vse in to svoje "védenje" brez zadržkov vsiljuje drugim. Če se bo lotil podviga spoznavanja vsebine naravnega prava, ki ga velikopotezno začrta in v katerega bo združil znanja "ontologa, teologa, antropologa, filozofa, pravnika, politologa; pa etologa, biologa, zoologa, klimatologa in vsekakor evolucionista", potem mu lahko pri tem popotovanju zaželim veliko sreče. Če mu uspe, bo s tem obogatil vse nas. Njegova uvodna študija h Grocijevemu delu Svobodno morje kakšnih obetavnih nastavkov sicer ne kaže in bojim se, da bo za epitaf njegovemu poskusu primeren tisti verz, ki ga je "siromak Petrarka" sicer zapisal ob nekoliko drugačni priložnosti: "Nič ne zajame dlan, ki svet objema."

Samozaverovanost človeka, ki brez védnosti vse vé, in iz nje izvirajoča samovšečnost sta pri posamezniku lahko celo zabavni. Kdo se ne bi namuznil, ko jezni avtor v svoji deset strani dolgi razpravi prepozna utelešenje Filozofije, ki je nenadarjeni "akademiki" ne zmoremo razumeti? Ni si težko predstavljati prizanesljivega nasmeška, ki bi se zarisal na obrazu resničnega filozofa ob prebiranju Simonitijeve razprave. Ali, da ne bo pomote, ob branju moje recenzije, le da smisel recenzij ni v postavljanju filozofskega sistema. Težava je v tem, da v svojem samopoveličevanju dr. Simoniti ni osamljen. Vse bolj postajamo družba narcisov. Spomnimo se na razvpitega odvetnika, ki se je pred časom hvalil, da je med svojimi stanovskimi kolegi najboljši. Njegovo ime kaže čim prej pozabiti, znakov časa, ki jih takšno hvalisanje razkriva, pa nikakor.

V ozadju stoji pripravljenost odrekati vrednost vsakomur, ki se z menoj ne strinja, in zaničevati vse, česar nisem ustvaril sam. "Uničiti vesolje v prid jaza", kot je to nevarno težnjo skoraj preroško opisala judovska filozofinja Simone Weil, če je to pač potrebno, da postanem najboljši. Če k temu dodamo še opozorila vedno številčnejših pedagogov, antropologov in psihologov, da je prav takšna psihološka naravnanost značilna za prihajajoče generacije, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Čaka nas poplava prav takšne nestrpnosti, pa tudi samozaverovanosti in samoobčudovanja, kot veje iz pisanja dr. Simonitija.

Prva žrtev takšnega občutja bo kultura (samo)kritičnosti, katere odsotnost je naša naslednja otroška bolezen. S tem ne mislim le na pripravljenost, da izrečemo kritično misel, temveč tudi na sposobnost, da kritično misel sprejmemo. V slovenskem prostoru je značilen odziv na kritiko globoka zamera ali sum, da je nekdo kritiko napisal iz osebnega maščevanja, navadno pa kar oboje hkrati. Vse to oklepa našo družbo v prisilni jopič neiskrenega molka, ki ga le redko prekinemo. Opravljanje za hrbtom smo povzdignili v umetnost, poguma, da bi določene stvari povedali odkrito, pa nam kronično primanjkuje.

Kritika, ki sem jo zapisal v strokovni reviji Pravnik (Viharne vode Svobodnega morja, Pravnik 129 (2012) 1-2, str. 109-127), je argumentirana. Uvodni razpravi sem sicer namenil le dve od osemnajstih strani recenzije. Tam iz nje navajam dva odlomka in skušam s sklicevanjem na besedilo Svobodnega morja in znano študijo o naravnem pravu pokazati dvoje: da pisec uvodne študije ne pozna ali ne razume dela, ki ga komentira, in da zastopa notranje povsem nasprotujoče si razumevanje naravnega prava brez vzporednice v resni znanstveni literaturi. V nasprotju z zapisom dr. Simonitija ne drži, da izida dela nisem pohvalil (str. 120), in še posebej ne drži, da bi kot obžalovanja vredno zmešnjavo opisal urednikovo ali prevajalkino delo. Urednikovo odločitev, da je Grocijevo razpravo postavil na začetek nastajajoče zbirke, sem opisal kot "izbiro… visoke kakovostne ravni" (str. 121).

Moja ocena, da gre za "obžalovanja vredno zmešnjavo, ki k razumevanju Grocijevega prispevka k razvoju naravnega prava ne prispeva kaj dosti" in ki se je dr. Simonitiju zataknila v grlu, se nanaša le na njegovo razumevanje naravnega prava. Pri tej oceni ostajam, čeprav bi enako misel - glede na piščevo (pre)občutljivost - danes morda nekoliko bolj skril za besedo. Njegova želja, da svoj odziv prikaže kot plemenito obrambo ljudi, ki se jih moja ocena sploh ne dotika, je tako le dokaj nespodoben poskus, da bi prikril svoje lastne motive za pisanje. Simptomatični odziv užaljene veličine, ki jih v slovenski družbi kar mrgoli? Gotovo, a hkrati tudi odsev splošnega odnosa, ki ga slovenska družba goji do kritike na splošno, kot bi se ne zavedala blagodejnega učinka, ki ga iskrena beseda lahko ima.

Dr. Simoniti si je izbral napačno tarčo

Prvi branik in varuh resnice v družbi je svobodni tisk, v posameznih strokah pa strokovna kritika. Popolno nerazumevanje pomembnosti novinarskega poslanstva, ki ga lahko opazujemo pri nas, je le preslikava popolnega nerazumevanja dragocenosti kritičnih odzivov strokovne javnosti. Podobno kot so novinarji poklicno zavezani k temu, da s svojim pisanjem budijo, prepričujejo in grajajo politično skupnost, velja tudi za strokovno kritiko. Ena in druga dejavnost nastavljata ogledalo, ta družbi, ona vsem nam, ki živimo v okrilju univerze. Obe sta nepogrešljivi, saj preprečujeta zdrs v samozadovoljnost.

Staviti si upam, da dr. Simoniti na vsej svoji poti ni bil deležen celo tako blage strokovne kritike, kot je je bil deležen izpod mojega peresa. Skoraj zagotovo pa je bil v izobilju deležen dobrikanja svojih podrejenih in prilizovanja tistih, ki so se bali odziva, ki sem ga bil deležen sam. Kako zlahka lahko v takšnem zatohlem okolju vzcvetita ošabnost in nečimrnost, je na dlani. Gotovo bi lahko recenzenti to nalogo opravljali še bolje, a nekaj je bolje kot nič. Gre za droben prispevek k preglednosti akademskega prostora, v katerem imamo vsi kdaj težave z ločevanjem zrna od plev. Če dr. Simoniti ni pripravljen na to, da recenzenti njegovo delo presojajo po najboljših tujih zgledih, potem mu lahko z vso spoštljivostjo svetujem, naj si omisli kak drug nedeljski konjiček.

Senčna stran pomanjkanja kulture (samo)kritičnosti se kaže v kronično nizki ravni javnega dialoga, ki je nesposoben ohranjati osredotočenost na predmet razprave. Skoraj vsaka razprava se v Sloveniji spusti na raven osebnega obračunavanja in skoraj vsaka pobuda se izrodi v preštevanje in prištevanje pobudnikov tej ali oni strani političnega spektra. Gnojno bulo te otroške bolezni naše družbe lahko pobližje opazujemo na skoraj vsakem spletnem forumu, kjer se razprava o še tako banalni podrobnosti družbenega življenja na koncu zvede na obkladanje s partizani in domobranci.

V moji kritični oceni Grocijevega dela sicer ne boste našli niti ene ocene o osebi pisca spremne besede. No, to ne drži povsem. Dr. Simonitija opišem kot "uglednega avtorja" (str. 125). Nato vzemite v roke njegov odgovor. Samo najbolj naiven bralec bo verjel, da gre za razpravo o "mentaliteti". Njegovo pisanje se tako rekoč začne in konča z mojim imenom. Gre za zavestno in hoteno diskreditacijo nekoga, ki je bil dovolj predrzen, da je kritično ocenil njegovo delo. V čem je lahko smisel nizanja žaljivih oznak, ki letijo name osebno in se zaključijo z omalovažujočim "docentulusom" (docentkom)? In vse to izpod peresa nekoga, ki razlaga, da je "človeška kultura… to, kako drug z drugim ravnamo". Razprava, ki sem jo začel kot razpravo o stvari, postane razprava o meni kot osebi.

Takšnih odzivov na kritične recenzije sem že vajen in zato do njih dokaj ravnodušen. Ob vsej nadležnosti takšnega razpravljanja sem ga kot recenzent celo malo vesel, saj kaže, da so se vsebinski argumenti (očitno dokaj hitro) izčrpali in da se lahko avtor zdaj zanaša le še na zmerljivke, ki jih nad gostilniško raven privzdigne le prozorna latinska preobleka. Vsekakor je tak način razpravljanja že preizkušen recept za preusmerjanje pozornosti. Povsem pričakovano dr. Simoniti kljub vsej svoji gostobesednosti na kritiko namreč ne poda vsebinskega odgovora.

Seveda se lahko z dr. Simonitijem strinjam v številnih ocenah hib in tegob našega akademskega prostora. A v meni (in številnih drugih univerzitetnih učiteljih in sodelavcih) si je izbral napačno tarčo. Nimam svojega podjetja, točke zbiram mnogo manj uspešno od njega, ki je izredni profesor, svojega pedagoškega dela pa ne jemljem kot popoldansko dejavnost, ki bi se ji posvetil po končanem delovnem dnevu na ministrstvu, tako kot to uspeva njemu. Prav tako lahko povsem iskreno pozdravim njegovo odkritosrčnost glede "sramotno visokih honorarjev" dr. Mihe Pogačnika. Škoda le, ko glasneje od njegovih besed kriči njegov molk v času, ko se je vse to dogajalo in je bil visok državni uradnik na ministrstvu za zunanje zadeve. In še večja škoda, da bo lahko marsikateri bralec v njegovem lahkotnem pometanju z univerzo zaznal odmev podcenjujočih izjav, ki letijo z vrha izvršilne oblasti na delo univerzitetnih učiteljev.

In končno še opombe, mantra, ki jo dr. Simoniti ad nauseam ponavlja skozi svoje pisanje kot kronski dokaz akademske jalovosti. Znanstveno pisanje je žanr zase s svojimi obrtniškimi pravili. Očitati znanstvenemu delu pretirano veliko število opomb je enako nesmiselno, kot če bi pesniku očitali, da piše v verzih. Grocij je živel v sedemnajstem stoletju in edini način, da kaj izvemo o njem in njegovem delu, je pač ta, da beremo knjige in članke. In če jih beremo, potem jih je prav tudi navesti. Premislek in sinteza lahko kumulaciji znanja le sledita, ne moreta pa je nadomestiti. Če nekomu glede znanstvenega dela ni jasna ta preprosta resnica, potem je z njim težko razpravljati o poslanstvu "akademije" ali "filozofije".

Dvojna merila delijo slovensko družbo

Kako jasna je ta stvar skorajda vsem, zgovorno pričata primera dveh pravnikov "mislecev", ki jih občudujoče omenja dr. Simoniti. V razpravah prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, ki smo jih kot mladi študenti z navdušenjem brali, je bilo pogosto več opomb kot besedila samega. In v njih mnogo prav tako zanimivega kot v besedilu. Drugi pravnik, za katerega dr. Simoniti najde dobro besedo, dr. Andraž Zidar, je svoj študij na ljubljanski pravni fakulteti zaključil z diplomo, ki je kasneje izšla tudi v knjižni obliki. Delo je v vseh pogledih izvrstno: gre za poglobljeno študijo lustracije, ki je bistveno boljša od marsikaterega magisterija ali celo doktorata. Diploma je bila podprta s 790 opombami. Medtem ko sam v tem vidim dokaz poglobljene in celovite seznanjenosti s predmetom študije, bo dr. Simoniti v tem nemara videl le sterilno citatomanijo in "ošabnost neomikanega duha". Ali pa to velja le za kritike njegovih besedil?

Dvojna merila, naslednja otroška bolezen naše družbe, delijo slovensko družbo na dvoje: na del, ki si zasluži hvalo ne glede na to, kaj stori, in del, ki ga nobeno dejanje ne more obvarovati pred grajo. Sum kaznivega dejanja enega je politična zarota, enak sum je pri drugem neizbrisen greh. Na svoj majhen način je Simonitijevo pisanje znova ilustracija te otroške bolezni. Ko mi očita, da v svoji recenziji navajam samo akademike in nobenega avtorja tistih del, ki so preživela stoletja, priročno spregleda, da bomo tudi v njegovi študiji zaman iskali takšne avtorje. Navaja povsem enako "dolgočasen" nabor akademikov, le da jih navaja za spoznanje manj.

Opombe imajo, vsej svoji nadležnosti navkljub, pri znanstvenem delu svoj smisel. Pokažejo nam, koliko časa si je pisec dela vzel za predmet preučevanja in kako poglobljeno ga pozna, hkrati pa ga varujejo pred pretirano nečimrnim prepričanjem, da je odkril nekaj posebno novega, čeprav so njegova "spoznanja" že davno dosežena. Če nič drugega, najdejo opombe svoje opravičilo v tem, da kdaj pa kdaj jalovi "akademiki" obvarujemo tiste, ki morda ne poznajo zelo dobro del, "ki so preživela stoletja", pred kakšno zadrego. Če bi Grocij "svojo" misel, da je naravni zakon vtisnjen v misli in srca vsakega posameznika, opremil z opombo - kar se mu glede na izobraženost njegovih sodobnikov ni zdelo potrebno -, bi dr. Simonitiju prihranil nerodnost, da mu je šel pripisati nekaj, kar je pravzaprav aluzija na misel iz - Nove zaveze.

Pisanje dr. Simonitija je zato dobrodošlo opozorilo, da smo se kot družba znašli na razpotju. Ena pot nas vodi v družbo samovšečnežev, ki si bodo zatiskali ušesa pred kritiko, zazibani v prepričanje, da znanje, ki ga nimajo, ne obstaja ali je napačno, in občutili le bes in srd do vsakega, ki bi jih spomnil na njihovo nepopolnost. Če uberemo to pot, bomo postali podobni Filipu Argentiju, ki ga je Dante v svoji Božanski komediji (in slovenskem prevodu Andreja Capudra) ovekovečil z verzi:

Možak le-ta je bil ošabnost živa,z dobroto ni si okrasil spomina, tu senco žre mu jeza neukrotljiva.

Ostaja pa nam tudi druga pot, na kateri si lahko priznamo, da morda česa ne vemo in se iz kritike, čeprav je ta sprva morda skeleča, poskušamo kaj naučiti. Pot, na kateri bomo cenili odkrito besedo in spoštovali tistega, ki jo izreče, čeprav se z njo ne strinjamo. Prve lastovke pomladi lahko morda že prepoznamo. Nekaj dni, preden mi je dr. Simoniti poslal svoje pisanje, me je presenetilo prijazno vabilo odgovorne urednice zbirke, mag. Ane Polak Petrič, v kateri je izšlo tudi Grocijevo besedilo, naj se udeležim predstavitve njihove naslednje knjige. Prepričan sem, da se z mojo kritiko slovenske izdaje Grocija ni strinjala, morda se ji je zdela enako zgrešena kot dr. Simonitiju, sklepam pa, da je znala ceniti trud, ki sem ga v pisanje vložil, in zanimanje, ki sem ga nastajajoči zbirki s tem izkazal. Drobna kretnja, značilna za tisto širino duha, ki bi si je v naši družbi želeli še več. Poučne predstavitve dela Blagi prosvetitelj narodov Marttija Koskenniemija sem se z veseljem udeležil in zanjo plačal le skromno ceno - kar lep čas sem moral namreč poslušati dr. Simonitija, ki je poslušalcem razlagal o pomembnosti kritične misli za napredek slovenske družbe.