Takrat smo jih izjemoma z odprtimi usti poslušali in po tihem vsakič znova upali, da nam bodo vendarle nekoč razkrile tudi veliko skrivnost, zakaj bi kdorkoli na tem svetu počel kaj tako norega. Njihova vsakokratna pojasnila, da je želel romunski predsednik Nicolae Ceausescu z radikalnim varčevanjem odplačati vse romunske dolgove in na tak način iz Romunije ustvariti prvo popolnoma neodvisno državo na svetu, so se nam namreč zdela privlečena za lase in bili smo prepričani, da nam tovarišice nekaj prikrivajo.

Recimo to, da je Ceausescu svojim državljanom v težkih časih načrtno ohranjal hladno kri, da ne bi prišlo do nasilnih izgredov, ali da jih je želel preobraziti v hordo podhranjenih ljudi, s katerimi bi Romuni Avstrijcem zlahka prevzeli primat v smučarskih skokih, Bukarešta pa Milanu naziv svetovne prestolnice mode. Pomislili smo celo na to, da je bil ta grozni Nicolae v resnici potomec slavnega grofa Drakule in se je za zabavo vampirsko izživljal nad ljudmi.

To se nam je pač takrat zdelo veliko bolj logično od uradne razlage o odplačevanju dolgov. Na naše nedolžno vprašanje, kaj bi pravzaprav imeli Romuni od tega, če bi njihovemu diktatorju njegov veliki plan uspel in bi se Romunija dokončno odcepila od preostanka sveta, namreč naše tovarišice nikoli niso zmogle logično zvenečega odgovora, ampak so se vedno znova le nedoločno nasmihale.

Mi smo nato duhovičili, da bi bile v tej novi, popolnoma neodvisni Romuniji dovoljene kar štiridesetvatne žarnice ali da bi se lahko Romuni v neki neodvisnejši prihodnosti sredi januarja greli na tropskih enajstih stopinjah.

In medtem ko so naše tovarišice nejevoljno brundale, da stvari niso tako preproste, je naša domišljija dobila krila in glasno smo drug čez drugega razpredali o tem, kako krasna bi šele postala romunska država, če bi le Ceausescuju uspel njegov veliki domoljubni met in bi svoje varčevanja vajene podanike odvadil tudi od hrane in pijače. Nedvomno bi bil to, smo navdušeno vzklikali, vzhodnoevropski Disneyland, ki bi ga ljudje z vsega sveta z zavidanjem opazovali in obžalovali tragično dejstvo, da jim ni bilo dano, da se rodijo kot Romuni.

Tako zelo nas je zaneslo, da se je zgodba o Ceausescuju in Romuniji venomer končala s kazenskim preverjanjem znanja ali s podpisi v beležke, saj nas tovarišice, ko smo se enkrat tako razživeli, drugače sploh niso zmogle ukrotiti.

A danes, skoraj dvajset let pozneje, ko se marsikomu zdi, da so si Ceausescuja izmislili romunski filmarji, da bi z njegovo pomočjo osvajali zlate palme v Cannesu, je seveda vse drugače.

Če namreč danes učiteljice svojim učencem slučajno razlagajo o varčevalnih ukrepih, ki jih sprejema država Slovenija, se pri tem zagotovo nihče ne zabava. Varčevanje, ki se ga gremo danes, je za razliko od Ceausescujevih prijemov na smrt dolgočasno in neki novi razposajeni malčki nedvomno ne požirajo učiteljičinih besed in si med odmori ne izmišljajo najbolj neverjetnih razlogov za morebitno norost Janeza Šušteršiča.

Ukinjanje dodatkov za rekreacijo upokojencev in zaostrovanje pogojev za upokojitev, nižanje plač v javnem sektorju za osem do devet odstotkov, zmanjševanje števila dela prostih dni in številni drugi varčevalni ukrepi, s katerimi naj bi pri nas omejili javno porabo, se namreč slišijo tako zelo resno, da se ob poslušanju tega učencem nedvomno toži po lekcijah o razsvetljenih absolutistih in enoceličnih organizmih.

Sem pa kljub temu prepričan, da v primeru, ko kakšen nadobudnež svoji učiteljici zastavi nedolžno vprašanje, kaj bodo imeli Slovenci od tega, če bo Slovenija nekoč konsolidirala javne finance in se izkopala iz recesije, postanejo te nemudoma podobne našim tovarišicam in se le še nedoločno nasmihajo. In nejevoljno brundajo, da ni vse tako preprosto.

Saj bi jim rekle, da bomo imeli potem boljše šolstvo, a kaj ko jim v mislih še vedno odmevajo besede virtualnega ministra zzturka, da več denarja ne pomeni večje kakovosti študija; saj bi jim rekle, da bomo imeli potem več kulture, a kaj ko so videle poziv umetnikom za brezplačno sodelovanje pri državni proslavi; saj bi jim rekle, da bomo imeli potem več socialne države, a kaj ko so slišale vse, ki te dni tako strastno govorijo o nezasluženih socialističnih privilegijih, s katerimi je treba opraviti enkrat za vselej.

Današnje učiteljice bi torej rekle svojim učencem, da bo naša država nekoč, ko se bo kriza naposled končala, boljša in pravičnejša, da bomo vsi živeli bolje, da bomo vsi delali in ustvarjali in dopustovali, da bomo enakopravni in solidarni. Rekle bi jim vse to in še več bi jim rekle, a jim te pravljice že dolgo zvenijo ravno tako smešno kot tista o neodvisni Romuniji Nicolaeja Ceausescuja. In zato jim samo pojasnijo, da bodo varčevalne ukrepe razumeli šele, ko bodo veliki.

Veliki in bogati, neslišno dodajo.