Mene je pa bolj motiviralo odkritje, da ima tudi šah, ta kakor žlahtna igra generalov, kraljev in predsednikov, svojo (a lahko rečem?) underground hazardersko sceno. Takrat se je v malem zakotnem biljard bifeju pri Levu ob sončnih dnevih pred vrati igralo tudi šah. Ena taka čefurska trenirkarska scena, se ne da boljše opisat, skuzmi. Edini Slovenec je bil lastnik Feri. Za marke in na uro, hitropotezno, ne več kot pet na pet minut.

V družbo me je vpeljal Ali iz biljardne ekipe, ker se je včasih tam igral tudi biljard za marke. Na biljardu so me hitro prečitali in zaslužka ni bilo, pravzaprav bi moral bit danes vesel, da jih nisem dobil po kepi, nisem bil daleč. Nekako se mi je uspelo ob šanku skregat z Gvozdenim, ker sem se pogovarjal z njegovo žensko. Da jo poznam od prej, bi lahko najbrž zamolčal, se je slišalo še slabše, ker je ona pametneje trdila, da le bežno pozna, pust ga, dej nehi, viš, da je bogi.

Kasneje so me strašili, da me je rešila prisotnost dveh policistov, eden je v kotu igral biljard z enim švercerjem za stotaka. Da sem za las ušel vozičku. Jaz sem smeje odmahoval z roko in da ne morem pomagat, če sem strup za babe.

Bifeja ni več, Gvozdenega tudi ne. Čez par let ga je nekdo v Fužinah ustrelil v glavo, baje da črnogorska mafija. Punca je, upam, še živa, bog ji daj zdravja.

K šahu so me pa takoj spustili. Partija desetaka, prva igra pet na pet minut, pri drugi so pa že ponujali pet proti eni minuti, ne da bi jaz sploh prosil za foro! Sem bil kar malo užaljen, da me imajo za takega pocarja, brihten pa tudi dovolj, da mi je bilo nekaj jasno. Da tu zame ni kruha, poznam te finte z biljarda. Potem sem hodil tja le še gledat Alija in Ribo, ki sta se dobro borila. Riba je bil tiste sorte asocialen tip, ki se čudiš, da preživi, za šahovsko ploščo pa cel maestro!

Potem me je Ali, ki je bil mojstrski kandidat, nekaj poučeval in knjige posojal, na koncu me je pa minilo. Je bilo zraven preveč horror zgodbic iz šahovskega undergrounda, recimo, ko so enemu fantu v šahovski partiji pobrali avto. Sicer res zmahano kanto, ki je komaj vozila, ampak vseeno. Enega kolega, ki ni imel pojma o šahu, so opremili s slušalko v ušesu, Ali je pa kibiciral in iz druge sobe govoril poteze. K sreči so se potem koj skregali in baje ni bilo transakcije. Pa kako se je Roku iz Trnovega od šaha zmešalo, da še danes s polivinilasto vrečko hodi okoli in samo momlja in bolšči, pa tak genij je bil in prvak. Fotografski spomin in IQ tak, da ga inštrumenti niti nimajo več na skali.

Potem sem nekaj časa govoril, da sem se ustrašil šaha, nevaren je, poglej Ribo. Pregloboko brezno je ta šah, poglej Fischerja, kako ga je pogoltnilo in izpljunilo.

Plitka romantika ni dolgo trajala, šaha sem se od poraza do poraza naveličal in mi je za spomin od tistega obdobja ostal v bistvu samo en prekrasen komplet lesenih figur. Kupil sem jih od nekega malce ostarelega ameriškega nomadskega bonvivanta, ki se je po Evropi preživljal z inštrukcijami tenisa - vsake toliko si je na pesku našel učenko svojih let, ki ga je za kako leto vzela domov na stanovanje in hrano.

Figure je potem pri petih letih odkrila hčerka in so ji bile tako zanimive, da sva morala takoj s svinčnikom na risalni list narisat šahovnico in sva zaigrala. Ravno pravšnja starost, ko si kot fotr hvaležen za vsako sorto otroškega bondinga, ki ti v družbi petletnikov ne otopi možganov in ubije smeha v duši. Ne more normalen človek pihat balončkov več kot dvajset minut, otrokom pa nikoli zadosti, no! Za šahovsko ploščo pa čas kar mine, ali z lego kockami…

Ko je božiček čez kako leto prinesel prvega ipoda, sva takoj namestila programček chess with friends. Meni se je ideja, da lahko zdaj igrava šah vsak iz svoje sobe, če hočeva, pa tudi iz Ljubljane do Pirana, zdela blazno kul, njej pa sploh ne. Ne vem, če sva digitalno odigrala vsega skupaj več kot pol ducata partij. Crnemu sem seveda govoril, da igrava nenehno in da ona zmeraj zmaguje in kako igrava na pamet brez table in figur, naj ga malo skrbijo njegovi.

Najprej sem mislil, da je problem v virtualnosti samih šahovskih figur, da ji digitalne niso všeč, ker so neoprijemljive, neresnične, navidezne. Znotraj votle, zunaj jih pa nič ni, le pike na ekranu. Ko sva pa v starih predalih našla še en star šahovski kompletek za na vlak z naluknjanimi polji in miniaturnimi figurami s čepki, so se ji oči kar svetile. Meni pa tudi, se mi je nabralo vode v očeh ob spominu na otroštvo in očeta. S temi sva tudi midva igrala, veš.

In sem se spomnil. Iz istega razloga igra rada šah s fotrom. Ker sediva za mizo, se meniva in premikava figure. Ker sva skupaj.