Propad pokojninske reforme je tej razlagi služil za kronski dokaz ne le, da je Ivan Svetlik, prejšnji minister za delo, v pogajanjih s sindikati vseskozi trmasto vztrajal pri svojem, ampak so tedaj, ko se referendumu ni bilo več mogoče izogniti, referendumsko potrditev zakona še dodatno onemogočili s trapasto medijsko kampanjo, ki je ostala najbolj zapomljiva po spotu z Urško Čepin. Zdaj že bivšemu direktorju urada za komuniciranje je aktualni predsednik vlade ta nesrečni spot še nedavno znova oponesel.
Tej razčlembi razlogov, zaradi katerih so drug za drugim na referendumih padali zakoni, je bilo mogoče že tedaj vsaj po malem pritrditi, opozicija (SDS) pa je neposredno pred volitvami organizirala odmevni sestanek s sindikati, da bi demonstrirala svojo pripravljenost na socialni dialog. Toda pripravljenosti na socialni dialog ni danes prav nič več, kot je je bilo pred letom dni, Urška Č. pa še vedno zganja norčije na televizijskih zaslonih. In tako je, kot je zadnjič grenkobno pripomnil premier Janša, njegova koalicija ostala sama pri iskanju poti za izhod iz krize.
Onstran tega, ali je ta premierjeva anamneza sploh utemeljena, je dejstvo, da je vlada, ki so jo postavili zato, da bi odigrala vlogo sanacijskega upravitelja, izolirala samo sebe, od samega začetka svojega mandata in s svojimi napakami. Vlada, ki mora sanirati javnofinančni dolg in vzpostaviti pogoje za gospodarsko okrevanje, te naloge ne more opraviti sama in potrebuje partnerje. Partnerstvo z opozicijo, ki je (partnerstvo, namreč) bodisi zaradi preračunljivosti političnih strank bodisi zaradi resnih konceptualnih razlik med njimi nezanesljivo, je v vladnih reformah vsaj enako pomembno, kot je partnerstvo z javnostjo, še zlasti, kadar nad zakonodajnimi rešitvami vlade visi referendumski Damoklejev meč. Ravno tu pa si je vlada, še preden je nastopila s predlogi, ki zahtevajo vsaj minimalen družbeni konsenz, začela odpirati fronto za fronto. Najprej z neposrečenim združevanjem ministrstev, ki je razburilo zlasti kulturnike, a tudi druge javnosti. S svojo nedomišljeno in počezno prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb v javnem sektorju je v množico kulturnih ustvarjalcev vključila še večino zaposlenih v intelektualnih poklicih, s svojo izhodiščno idejo o 15-odstotnem znižanju plač je mobilizirala javni sektor, s predlogi, da se drastično omejijo izdatki za izobraževanje, znanost in tehnološki razvoj pa je proti sebi obrnila tudi ljudi, ki se sicer strinjajo, da je zmanjševanje proračunskih izdatkov nujno. Prizadete skupine imajo najmanj en skupni imenovalec v njih najdemo največ mnenjskih voditeljev. Brez podpore mnenjskih voditeljev pa ni reform, uspešnih že ne. A to še ni bilo dovolj, saj je vlada s svojimi slejkoprej finančno benignimi predlogi za znižanje socialnih nadomestil razburila tudi tisti del prebivalstva, ki simpatizira z njenim spopadom z domnevnimi družbenimi zajedavci po državnih službah. Na koncu pa je svoje opravila še Urška Č., zdaj kot premier Janša, ki se je s svojo izjavo o dobro živečih profesorjih, ki komaj kaj delajo, podal v vojno z univerzitetnimi učitelji, zdaj kot minister Gorenak, ki se mu je zdelo primerno, da sredi pogajanj s sindikati javnega sektorja, sredi referendumskega postopka, ki so ga sprožili njegovi policisti, in sredi policijske stavke odpove pogodbo s policijskimi sindikati; enkrat kot minister Žerjav, ki, kadar se pojavi pred kamerami, daje vtis na ves svet jezne in bič vihteče sitnobe, enkrat kot minister Vizjak, ki mu je vodenje resorja za delo premalo in zato kadruje še energetiki, enkrat kot minister Turk, ki tvita hitreje kot ministruje (nakar piše opravičila) itd. Tega, da dve tretjini javnega mnenja vlade že po nekaj tednih njenega dela ne podpirata, ni mogoče pripisati le temu, da mora vlada sprejemati nepopularne ukrepe, za ta dosežek si je Janševa vlada v veliki meri kriva sama ali s svojo ignoranco ali aroganco, niti ni tako pomembno.
Pomembnejše je izhodišče, s katerim se je oblast podala v pogajanja s civilno družbo. Izhodišče je bilo že v osnovi trgovsko zahtevaj veliko, da iztržiš vsaj nekaj. Kot da bi bila socialna država trgovsko blago in ne ustavna opredelitev. In zato si je tedaj, ko je vlada začela oddajati signale, da je pripravljena omiliti svoje varčevalne predloge, marsikdo oddahnil, češ, javni protesti so jih prepričali: nadomestil za varstvo in nego otroka ne bodo znižali za toliko, kot je vlada sprva napovedovala, izdatki staršev z majhnimi otroki za vrtce se glede na prvotni predlog vlade ne bodo tako močno zvišali in tudi upokojenci bi lahko za regres dobili več. Zvenelo je dobro in pomirjujoče, čeprav so poznavalci že na začetku opozarjali, da pričakovani finančni učinki posegov v te socialne pravice ne bodo tako veliki, da si vlada pri njih ne bi mogla privoščiti nekaj milosti do ljudstva; načrtovano rezanje plač in drugih vrst nadomestil v javnem sektorju je zanjo oziroma za državni proračun veliko pomembnejše. Toda, če v razpravo, ki ni pogajanje na bazarju, marveč je razprava o vzrokih krize in prihodnji socialni naravi slovenske družbe, vstopiš z maksimalnimi zahtevami zato, da bi si izpogajal vsaj še znosen zaslužek, ne moreš računati na zaupanje javnosti: vlada, ki svojo varčevalno kampanjo gradi na alarmantnih podatkih o prekomerni javni porabi, nato pa zanjo ponuja akcijske popuste, tvega, da bo tudi vsak njen prihodnji predlog dojet kot mešetarski, tudi tedaj, ko mu ne bo več mogoče obesiti zaslužkarskih vzgibov. Zaupanje v vlado, njene podatke, ukrepe in družbeno soglasje o njih je zato na dolgi rok pomembnejše od kratkoročnih proračunski prihrankov. Navsezadnje družinski zakonik na referendumu ni padel zaradi tega, kar je v njem pisalo, marveč zaradi tega, česar v njem ni bilo, a je obstajal sum, da zakonik prinaša več, kot v njem piše. Padel je zaradi nezaupanja ljudi.
