Za potrebe tega primera predpostavimo, da imajo konservativci prav. Predpostavimo torej, da se je LBGT-lobi vključil v referendumsko kampanjo in Cicibanu podtaknil zgodbo o dveh homoseksualcih z otrokom. Ključno vprašanje v tem primeru je preprosto, obsega vsega skupaj dve besedi in se glasi: pa kaj?

Pa kaj?! "Bojimo se, da bodo tovrstne vsebine z idealiziranim prikazom istospolnih skupnosti postopoma prešle v šolske učbenike in izobraževalne programe!" opozarja Nova Slovenija v svojem sporočilu za javnost. To je nedvomno res. Že kmalu bi lahko podobne vsebine z idealiziranim prikazom istospolnih skupnosti postopoma prešle v šolske učbenike in izobraževalne programe. Zastavlja pa se nenavadno podobno vprašanje, pravzaprav povsem enako prejšnjemu, preprostemu in ključnemu: pa kaj?

Poglejmo na stvar še s tistega zornega kota, iz katerega kratka konservativna pamet nikoli ne pogleda: tistega drugega. Iz tega nenavadnega, drugega kota so stvari včasih videti nenavadno drugačne, včasih pa spet, ne boste verjeli, nenavadno enake. Iz tega drugega kota se referendumska kampanja ni le začela, ampak poteka že desetletja in stoletja. Ta kampanja je prav tako neokusna, prav tako "presega vse meje dobrega okusa" in prav tako "zlorablja celo učence osnovnih šol". Le da gre za kampanjo za pravice - heteroseksualnih parov. Lepih, zdravih in pobožnih mož in žena z lepimi, zdravimi in pobožnimi otroki so polni časopisi, splet in televizijski ekrani: vsak dan nam tako povsem neovirano prikazujejo neskončne filme s heteroseksualnimi skupnostmi in njihovimi malčki, srečna heteroseksualna družina z otroki in psičkom je tema prav vsake reklame, s katerimi nas bombardirajo, odkrito prodajajo knjige in časopise s heteroseksualno tematiko, politiki pa ne le da izkoristijo vsako priložnost, da se javno pokažejo s partnerjem nasprotnega spola in otroki, ampak bodo 25. marca z njimi celo prišli na volišče, da jih bodo posnele kamere.

Lepih, zdravih in pobožnih očkov in mam z lepimi, zdravimi in pobožnimi otroki so konec koncev polne tudi šolske knjige in otroške revije. Takšne vsebine z "idealiziranim prikazom" heteroseksualnih skupnosti so že od zdavnaj v šolskih učbenikih in izobraževalnih programih. Pa se ni nikoli nihče uprl. Nikoli nihče ni tega poimenoval neokusna kampanja za heteroseksualnost in pozval k odpovedi naročnine na Jano, Družino ali RTV Slovenija, Hallmark, Pink Family, vse te družinske televizije in revije z "idealiziranim prikazom" heteroseksualnih skupnosti. Seveda ni. Bilo bi precej neumno.

Zakaj ni potemtakem neumno za neokusno označiti tudi kampanjo združenj LBGT ter pozivati k bojkotu ne krivega ne dolžnega Cicibana? Zato, jasno, ker je homoseksualna skupnost nenaravna in kot takšna vpliva na vzgojo in psihofizično zdravje otroka.

Za potrebe tega primera predpostavimo, da imajo konservativci spet prav in da nenaravna homoseksualna skupnost res negativno vpliva na vzgojo in psihofizično zdravje otroka, in se vrnimo v tisti nenavadni zorni kot, iz katerega kratka konservativna pamet nikoli ne pogleda.

Poglejmo na primer iz tega kota, kako na psihofizično zdravje otroka vpliva naravna, torej normalna skupnost moškega in ženske. Ali je ta skupnost prav takšna, kakršno predstavlja "idealizirani prikaz iz šolskih učbenikov in izobraževalnih programov", kjer mala Ana z očkom Tjažem in mamo Mojco živi srečno in brezskrbno življenje, vse dokler si tudi sama ne najde moža, mu rodi otroke in skupaj srečno in brezskrbno živijo do konca svojih dni?

Po ocenah nevladnih organizacij se v Sloveniji z družinskim nasiljem vsako leto sreča okoli dvesto tisoč žensk in otrok, nedavna raziskava med dva tisoč petinsedemdesetimi obiskovalci v sedemdesetih ordinacijah družinske medicine pa je pokazala, da je žrtev različnih oblik družinskega nasilja celo osemnajst odstotkov državljanov Slovenije! Pri tem je odveč omeniti, da prav vseh dva tisoč petinsedemdeset vključenih v raziskavo - tako kot tistih dvesto tisoč žensk in otrok, ki so žrtve nasilja - prihaja iz zelo naravnih in zelo heteroseksualnih družin, z zelo moškim, zdravim, močnim možem in očetom.

Ali lahko na tej podlagi sklepamo, da je heteroseksualna družina skupnost, ki jo zaznamuje veliko tveganje, in da bi bilo treba zaradi psihofizičnega zdravja otrok prepovedati zakon med osebami različnega spola, še posebej pa možnost, da vzgajajo otroke? Seveda ne. To bi bilo precej neumno. Nasilnež ni nasilen zato, ker je moški, ampak zato, ker je kreten, na to pa ne vpliva njegova spolna usmerjenost, ampak njegov nasilen značaj.

Ha, prav to sem hotel slišati. Če bi bil namesto v Dnevnikovem Objektivu v ameriški sodni dvorani, bi rekel: I rest my case.

Ja, mi bodo živčno segli v besedo stražarji katoliške Nove Slovenije, ampak tu ne gre za družinsko nasilje, marveč še za veliko strašnejšo stvar: ali ne bo otrok pod vplivom gejevskih staršev tudi sam postal homoseksualec? Ali ne bo mala Ana iz Cicibana odrasla v lezbijko?

V tem primeru imam za vas novico: natanko sto odstotkov slovenskih homoseksualcev in lezbijk - podoben pa je tudi odstotek drugod po svetu - prihaja iz heteroseksualnih družin, od povsem moškega očeta in povsem ženske matere.

Če želite izkoreniniti to zlo, boste morali, se bojim, vendarle prepovedati heteroseksualne zakone.