Vpletenim sicer ni mogoče očitati, da namen varovanja okolja ni plemenit, to pa je tudi vse, kar govori njim v prid. Celotna akcija je bila namreč v očitnem nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov, ki ureja tudi videonadzor nad posamezniki. Dodatna spodbuda za pisanje pa je bil javni poziv predsednice gibanja Ekologi brez meja v četrtkovem jutranjem svetovalnem servisu na prvem programu Radia Slovenije, naj mi ljudje pišejo, da bi spremenila stališče glede videonadzora nad nezakonitimi odlagališči smeti.

Ne glede na to, da sem zagovornik čistega in zdravega okolja, da k temu poskušam tudi karseda aktivno prispevati z ločevanjem odpadkov doma in tudi z udeleževanjem na čistilnih akcijah ter da spoštujem prizadevanja gibanja, je treba na tem mestu (ponovno) poudariti, da ni vsako sredstvo primerno, pa če gre za še tako dober in plemenit namen. In videonadzor nad gozdnimi površinami, travniki, pašniki in drugimi območji, kjer se občasno z nelegalnim odlaganjem smeti spozabljajo neozaveščeni in brezbrižni posamezniki, je podoben nadzoru prometa našega brskanja po internetu, ker se brezbrižni in neozaveščeni posamezniki občasno z nezakonito trgovino in drugimi prepovedanimi ravnanji spozabljajo tudi tam… Je podoben kateremukoli nadzoru posameznika na odprtem prostoru, ki ga tehnologija sicer omogoča, cena zanj pa je nič manj in nič več kot naša svoboda.

Cilj ne opravičuje sredstev

Posegov v zasebnost se je vedno treba lotevati počasi in premišljeno. Zasebnost namreč ni floskula, prazna beseda, uporabljena v demagoške namene. Družba, ki posamezniku resnično priznava zasebnost, kot jo v ustavi še vedno priznava tudi naša, bo naredila vse, da bo posamezniku omogočila svobodo v odnosu do države in v odnosu do drugih posameznikov - da ga bo pustila pri miru. Kako in predvsem kdaj se lahko država in drugi posamezniki vtikajo v naša življenja, mora biti v demokratičnih skupnostih natančno regulirano in povezano z družbeno neželenim ravnanjem posameznika, ki ga označujemo kot prekršek ali kaznivo dejanje. Družba, ki želi iz tako imenovanih preventivnih razlogov z vnaprejšnjimi ukrepi nadzirati vse in vsakogar, uvaja strahovladje, zahteva popolno konformnost in s tem zavira svoj lastni napredek, predvsem pa ubija svobodo, ki je ne smemo jemati kot dobrino, ki jo zagovarjajo samo misice na lepotnih tekmovanjih.

Seveda ste že ugotovili, da v prispevku ne gre le za dopustnost in primernost videonadzora nad območji, kjer so se, se ali se lahko v prihodnje nelegalno odlagajo odpadki. Vprašanja posegov v zasebnost se namreč nikoli ne smemo lotevati po segmentih, ne da bi imeli hkrati pred očmi učinek vsote vseh takšnih posegov. Kot pooblaščenka moram videti torej "gozd in ne zgolj posameznih dreves". Morda se boste nekateri spomnili, da smo pri informacijskem pooblaščencu jeseni napeli vse sile in s tehtnostjo argumentov preprečili, da bi v kazenskem zakoniku dobili določbo, ki bi policiji omogočala množično pridobivanje prometnih podatkov o opravljenih telefonskih pogovorih in drugih elektronskih komunikacijah. Takšno množično pridobivanje podatkov posameznikov, ki so bili zgolj slučajno priključeni na bazno postajo v trenutku, ko se je v njeni bližini zgodilo kaznivo dejanje, bi policiji omogočilo ribarjenje med podatki vseh, da bi iz njih morda (ali pa tudi ne) izluščili informacije, pomembne za kazenski pregon. Zavedajoč se nevarnosti, ki jo za družbo pomenijo organizirani kriminal in druga huda kazniva dejanja, je informacijski pooblaščenec v konkretnem primeru prepričljivo zagovarjal splošno svobodo in zasebnost posameznikov, ki niso zagrešili ničesar.

Podobno smo se pri informacijskem pooblaščencu odzvali pri sporazumu proti ponarejanju ACTA. Tudi v tem primeru smo opozorili na neprimernost posega v osebne podatke (zasebnost in svobodo) vseh uporabnikov na internetu, da bi morda pridobili informacije, ki bi bile koristne za pregon ponarejevalcev in kršiteljev pravic intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Tudi v tem primeru smo bili slišani. Na poskus omejevanja internetne svobode pa so se odzvali tudi v civilni družbi. Zato danes o primernosti sporazuma pristojni dvomijo, zato je evropska komisija zahtevala mnenje Sodišča Evropske unije in zato z njim ne hitijo niti Evropska unija niti države članice.

Glede cestninjenja osebnih vozil v prostem prometnem toku smo DARS opozarjali na nedopustnost ustvarjanja centralne zbirke podatkov o vseh voznikih, njihovih poteh in času vožnje zato, da bi na enostaven način vpeljali na videz pravično plačevanje prevoženih kilometrov po avtocestah. Res bi plačali cestnino po matematični formuli, vendar bi hkrati državnemu cestninarju, policiji in drugim potencialnim uporabnikom, kot so zavarovalnice, morali prepustiti vse podatke o vseh svojih poteh. Morda bi potem še lahko kakšno pot skrili pred starši ali nekom, za katerega nočemo, da ve, kje in kam se vozimo, pred državo pa ne več. Zaradi vsega navedenega (in nenavedenega, ker za vse primere preprosto ni dovolj prostora) je čas, da presežemo srednjeveško miselnost in glasno povemo, da cilji ne opravičujejo uporabe vseh sredstev.

Uveljavljanje zakona ulice

In če se zdaj le vrnem k izhodišču te razprave, k videonadzoru območij nezakonitega odlaganja odpadkov. Zakon o varstvu osebnih podatkov je v delu, ki ureja videonadzor, dokaj natančen. Pod določenimi pogoji ga dopušča v večstanovanjskih stavbah, na dostopih v poslovne oziroma uradne prostore in v delovnih prostorih. O videonadzoru odprtih površin ne govori (lahko pa to določa kakšen specialni zakon). V vseh primerih pa je treba zasledovati enega od zakonsko dopustnih namenov videonadzora, praviloma torej varnost ljudi in premoženja. Šele potem ko ugotovimo, da bi bil videonadzor po zakonu dopusten, pa se moramo vprašati, ali je ukrep sorazmeren - ali bomo z njegovo uvedbo resnično pripomogli k takšnemu izboljšanju izvajanja zakonskih pristojnosti javnega sektorja, da bo to odtehtalo poseg v zasebnost posameznikov, ki bodo zajeti z videonadzorom.

Ocena sorazmernosti naj bi pripomogla k oženju tudi zakonsko dopustnih možnosti posegov v zasebnost, nikakor pa makiavelističen pogled na sorazmernost ne more nadomestiti odsotnosti pravnega temelja za njegovo uvedbo. Občutek imam, da ekologi v teh dneh v videonadzoru vidijo neko absolutno rešitev, da pa hkrati pozabljajo na druge, po mojem mnenju bolj učinkovite in do zasebnosti bolj prijazne in sorazmerne možnosti: brezplačen odvoz smeti na klic posameznika in ne glede na sezono (škofjeloški primer), uvedba tako imenovane ekološke takse kot pavšalnega plačila za odlaganje odpadkov za gospodarske subjekte, ki proizvajajo odpadke, s katerimi je v okolju največ težav (gradbeni material, kemični odpadki…), nameščanje fizičnih ovir na divjih odlagališčih itd. Predvsem pa naj nekaj storijo država in pristojne inšpekcijske službe. Samo zato, ker institucije pravne države ne funkcionirajo dovolj dobro, si ne smemo in si ne bomo dovolili zakona ulice (kar je bila z javnimi objavami kršiteljev, torej črnimi listami, tudi ideja ekologov) ali pa družbe nadzora.

Ali torej gre verjeti, da bo manj nelegalnega odlaganja odpadkov, če bomo namestili kamere na travnike, pašnike, nabrežja rek in na vse poti, ki vodijo v gozdove, na vsa divja odlagališča, ki že obstajajo? Če verjamemo v to, verjamemo v učinkovitost metode zastraševanja. Potem verjamemo tudi v primernost javnega izvrševanja kazni, javnega poniževanja in zasmehovanja. Če je tako, priznavamo, da nam je kot ljudem, kot etičnim bitjem, nekje na poti razvoja spodletelo in se vračamo nazaj v preteklost.

Kar nekaj študij obstaja o tem, ali je videonadzor sploh lahko tako učinkovit, kot bi si želeli, da bi torej deviantna dejanja na območjih pod videonadzorom v celoti izginila. Večina jih kaže, da se stopnja kriminala na območju videonadzora ne zmanjša opazneje, ponekod ima celo negativen učinek, saj se ljudje, ki želijo delati škodo, preprosto zamaskirajo (dovolj so že sončna očala in kapuca) in kršijo norme še naprej. Velika večina pa ugotavlja, da se kršitve preprosto preselijo drugam. Verjemite mi, da bi onesnaževalci, ko bi ugotovili, kje se jih snema, na koncu divja odlagališča ustvarili pač nekaj sto metrov stran od nadzorovanega območja in se na ta odlagališča vozili z avtomobili brez tablic ali pa z ukradenimi tablicami. Na koncu torej lahko damo pod nadzor 1,077.000 hektarjev slovenskega gozda, kar predstavlja 53 odstotkov slovenske površine (vir: Zavod za gozdove Slovenije). Nam je res prav?

Vsak fanatizem je nevaren, pa četudi gre za boj proti nelegalnemu odlaganju odpadkov. Na odprtih površinah še vedno upravičeno pričakujemo zasebnost, ne samo med zidovi naših stanovanj. Obseg pričakovane zasebnosti je hkrati obseg naše svobode. Če svoja pričakovanja zmanjšamo, se odpovedujemo svobodi, vprašanje pa je, ali v zameno sploh kaj dobimo in ali je vredno.

Nataša Pirc Musar je informacijska pooblaščenka RS.