Beli človek se niti v tem fizičnem svetu ni nikoli pretirano spraševal, kdo so ti strašni Mehičani, Vietnamci in Pakistanci, ki v neki sobici za sedeminsedemdesetimi hribi in dolinami za en dolar na dan sestavljajo Adidasove žoge, Sonyjeve televizorje ali Applove igračke. In kdo so ti Albanci in Bosanci, ki so ponoči, medtem ko je beli človek spal, očistili, pometli in oprali njegovo ulico, trg ali javno stranišče.

In ko nato na svoj facebookov profil ob jutranji kavici zapisuje, kako dobro je spal, ga ne zanima pretirano niti, kdo so ti ljudje, ki so preteklo noč delali v tretji izmeni, da bi z njegove priljubljene internetne strani ali socialnega omrežja odstranili nagrmadene smeti in virtualne odpadke, vseh tistih tisoč ton in gigabajtov pornografije, pedofilije, nekrofilije, eksplicitnega nasilja, razkosanih trupel, odsekanih glav, mučenih živali in drugih smeti, s katerimi bolniki vsak dan zametavajo ulice virtualnega sveta.

Saj res, kdo so ti facebookovi, googlovi ali youtubovi nočni smetarji in pralci ulic?

Spoznajte Amina Derkaouija, dvajsetletnega mladeniča, ki je pred kratim izlil svoje srce internetni strani Gawker. Amine je, glej čudo, Maročan. Lani je po nekajtedenskem uvajanju začel delati kot internetni smetar v specializiranem podjetju, ki servisira velike družbe, in tako postal eden od tisočih daljnih, nevidnih ljudi, ki vsakodnevno pobirajo smeti s facebooka.

Vsakič, ko pomirite svojo državljansko vest in facebooku prijavite vsebine nasilja, trpinčenja, pornografije ali sovražnega govora, to konča pri ljudeh, kot je Amine. Facebook ima osemsto milijonov uporabnikov in temu primerno nepredstavljiva je tudi deponija, po kateri se motajo čistilci in odstranjujejo tako imenovane neprimerne vsebine. In prav tako kot v resničnem svetu tudi ti prihajajo iz siromašnega tretjega sveta.

Redko ostanejo dlje od nekaj tednov ali mesecev, kolikor živ in zdrav človek sploh zdrži izpostavljenost najstrašnejšim prizorom človeške izprijenosti. In tako kot v fizičnem svetu reveži končajo v umazani industriji, rudnikih ali na deponijah, izpostavljeni biološkim in kemičnim strupom, tudi ti končajo izpostavljeni sistematičnemu zastrupljanju z odpadki, ki jih beli človek noče na svojem čistem, lepo urejenem facebooku.

Maročan Amine, čeprav bolan od vsega, kar je videl, vseeno ni dal odpovedi zaradi tega. Razjezila ga je nedavna senzacionalna novica o vstopu Facebooka na borzo in ocena finančnih strokovnjakov, da znaša izhodiščna vrednost javne ponudbe za najhitreje rastoče podjetje v zgodovini fantastičnih sto milijard dolarjev, celih štiri ali pet letnih proračunov Maroka.

Amine Derkaoui pa dela za dolar na uro.

Nočni čistilec se je Facebooku maščeval tako, da je Gawkerju posredoval nenavadno vsebino priročnika za čistilce, obveznih navodil, v katerih je natančno predpisano, kaj je treba odstraniti s facebooka. Tako je Amine razkril dvolični sistem, v katerem obstajajo meje družbeno sprejemljivega nasilja - mrtvega človeka, recimo, lahko daste na facebook, če ni obglavljen ali če se mu ne vidijo izdrta čreva, nasilni prizori pa so dovoljeni, če jih je uporabnik objavil z jasno namero obsodbe - medtem ko je ničelna toleranca, uganili ste, predvidena za seks. Facebook cenzurira celo prozorne majice ali "camel's toe", tesne hlačke, pod katerimi se izdajalsko zarisujejo obrisi ženskih spolovil, pred nekaj meseci pa so cenzurirali tudi čisto navaden, nedolžen gejevski poljub.

Največji naravni sovražnik javne morale, spet tako kot v tridimenzionalnem svetu, pa je navadna ženska - bradavica.

Tisk, televizija in internet prenesejo vse, kri, trupla, fašiste, rasiste, vsak večer na televiziji vidimo za cel Haag morilcev in za celo Srebrenico mrtvih, televizor nam stoji v dnevni sobi kot akvarij, poln krvi, v katerem plavajo trupla mrtvih voznikov, arabskih demonstrantov, kamenjanih žensk ali lačnih afriških otrok, toda takoj ko se v kadru zgolj zasluti rožnata ženska bradavica, se prižgejo alarmne luči in pobesneli varuhi našega duševnega zdravja prekinejo program, pa preklopijo na pomirjujoče prizore pokola, streljanja ali mučenja v režiji kakšnega severnoafriškega diktatorja.

In tako se na naslovni strani časopisa ali v televizijskem dnevniku pojavi zanimiv posnetek eksplozije v hiši, v kateri so se sestajali pedofili, vse je tu, kar nas zanima - hektolitri krvi, raztreščena telesa, odtrgani udi in mrtvi posiljeni otroci - ko urednik naenkrat zavpije: v kotu kadra se je neki mrtvi ženski z razlitimi možgani pod krvavo majico zarisala bradavica.

V čem je problem z žensko bradavico, ve samo bog, a za varuhe javne morale ni nič bolj strašnega od tega malega rožnatega kolobarja. Pravzaprav skoraj nič: edina bolj strašna stvar od bradavice na ženski dojki je dete, ki jo pogoltno sesa. V Facebookovih navodilih za čistilce, ki jih je Gawkerju predal Amine Derkaoui, tako piše, da je treba cenzurirati tudi odvratne, priskutne slike dojenja otrok. Neznano ostaja le, ali so po Facebookovih načelih eksplicitni prizori dojenja dovoljeni, če jih uporabnik objavi z jasno namero obsodbe.

Preselili smo se torej na facebook in na velikansko socialno omrežje prenesli vse socialne vektorje naše dvolične družbe. Naš um je čist, vest pa mirna: v krvavem akvariju ne vidimo niti ženskih bradavic niti maroških siromakov, ki jih marljivo odstranjujejo za dolar na uro.