Okroglost okrogle mize

Na okroglih mizah miza ni nikoli okrogla. Ste opazili? Ravno sem prišel z ene o plačljivih vsebinah, spet so eno organizirali spletni komuni v opravičilo. Vse druge mi je nekako uspelo zaobiti, to pa so imeli v BTC-ju in se nisem mogel niti na parking izgovoriti, zvečer imajo tam kolikor hočeš prostora. In še pisal sem o tem v soboto, spodobi se bit zraven, če se že grem električnega mnenjskega voditelja. Zapovrh je padel še mesidž enega od pobudnikov, če pridem, kaj mi je drugega preostalo… Uspelo mi je vsaj zamuditi. Zaključilo se je enako kot na vsaki okrogli mizi, kar sem jih kdaj videl - da je stanje sicer slabo, a da je dobro, ker smo se pogovorili, hvala vsem.

(Foto: Matej Povše)

Jaz sem se pa spraševal, zakaj toliko cirkusa in težav okoli plačljivih zidov in kako jih preživeti, medtem nam pa en HBO mirno vleče neke nove cekine iz žepov z nekimi novimi naročninami, ki jih še lani niti nismo poznali. Zakaj pa njim gre? Zakaj pa oni nič ne okroglomizajo? Mogoče so pa dobre vsebine tisti pravi odgovor?

Naaaaaah…

Odmahnil sem z roko in šel jest, že tako me zvečer rada glava peče. Na zakuski in druženju sem pogrešal Ministra, odkar si je spet prislužil legitimiteto svojega nadimka, ga še nisem videl v živo. Zaseden je. Tudi tvita malo in ga pogrešamo. Kar tvitne, je pa kot bi po jajcih hodil, nobene kontre, nobenega krega, mogoče kaj pojamra med vrsticami. A veš tisto, ko ti dajo častno nalogo in si ves vesel, potem pa pogruntaš, da so te vpregli v trojno službo? No, to. Se spomnim prvega mandata, rad je prišel klepetat na kak blogovski kongres, ko so še bili v modi. Se kdo spomni Blogresa? Saj res, kje je že to… Blogarji smo imeli kongres? V Cankarjevem domu? Res se nekaj megleno spomnim…

Hecno - ko tole misel (o pozabljenem in odmrlem Blogresu) v pisateljskem premoru omenim nakonektani družbi v sosednjem računalniškem okencu, me nekdo od starih mačkov spomni na še starejše čase, ko smo se v devetdesetih na Miklošičevi v kleti biljardnice sestajali na sestankih slovenskih IRC operaterjev, prostovoljnih upravljalcev prvega internetnega družbeno družabnega omrežja (preprost tekstovni chat). Podobno je bilo, veliko evforije, veliko nakladanja, vonj internetne revolucije v zraku, prevzeli bomo svet… - izcimilo se je pa nekaj povsem drugega. Spletni šoping, spam pošta, virusi in nigerijska verižna pisma. In supervizor, seveda, da se lahko zgražamo nad državo in sosedovo firmo. (In lej, le omenim ga in takoj izgubim četrt urice z brskanjem po njem. S preverjanjem, kaj se dogaja z mojo staro firmo. Gnojček škodoželjni. Ti boš drugim pamet solil?)

Zato je bila tale okrogla miza en čuden deja vu, ki še traja. Konec bo najbrž spet drugačen, nepričakovan. In depra je novost. IRCarji in blogarji smo brenčali od navdušenja in optimizma, tole s plačljivimi vsebinami in prihodnostjo medijev je pa sama žalost. In za povrh nova vlada ni nič kriva, nima človek niti koga psovat. Depro se pa grdo čuti v vseh medijih, ne le tiskanih. Ko se v Skodelici (vam še nisem povedal za naš novi stand up klub na Vrhniki?) ali pri Žmaucu srečamo komedijanti, pisci, igralci ali glasbeniki, se zadnje čase pogovarjamo največ o znižanih honorarjih in prekinjenih pogodbah. Jaz najraje razlagam o firmi v prisilni poravnavi, ki mi ni izplačala honorarja - če pa njihovega mesečnega računa ne plačam, mi izklopijo internet. (Zvon Ena holding, živjo, kako kaj biznis?) In kako je nacionalka z novim letom porezala vse honorarje za 30 odstotkov, luknje v programu in kreativi zabavnega programa pa zapolnila z Majo Keuc. Ta punca se ne znuca. Menijo.

Za voditelje so pa na televiziji po novem najboljši stand up komiki. Zato, ker imajo najboljši izkoristek stroška za scenarij. Še včeraj je bilo treba za eno teve prireditev, kot je recimo avto ali miss leta, spisati kakih ducat strani scenarija in noter nekaj skečev za par mladih igralcev. Danes se v scenarij zabavne oddaje na treh ali štirih mestih preprosto zapiše "… Slakonja, stand up, deset minut…" in je stvar urejena, scenarij pa lep in pregleden na največ štirih straneh. Naj se on matra z idejami, v garderobi tako ali tako le postopa. Kar se torej mojega foha tiče, je prihodnost kvečjemu v standupu. Ne se torej čudit mojemu projektu na Vrhniki, se vidimo v petek na Stanju upa (mežik, mežik). Baje na AGRFT že ustanavljajo nov pododdelek, se moram zmenit za kako profesorsko sinekuro, zdaj ko je Minister njihov šef, jaz pa njegov pajdaš. Upam, da ni pozabil.

V vsej tej slovenski medijski depri bi si človek mislil, da je pa ravno zdaj prava priložnost za enega novega feniksa, en nov digitalen medij, ki bo zagrabil opustošeno in razvrednoteno tržišče za roge in ga premikastil. Medij, ki se bo osredotočil na vsebine in ne na način distribucije. Plačljiv medij brez oglasov, a z boljšimi vsebinami od kogarkoli v državi. Besedila, foto, video, slišeo, vseeno kaj, da je le boljše od vsega, kar lahko vidimo drugje. Ja, tudi s kakšno domačo nadaljevanko.

Kar v tej poplavi sranja sploh ne bi smelo biti težko.