Zadrege in težave z vlado 50+ so lahko precejšnje. Kljub načelnim prednostnim tovrstne politične razporeditve predvsem z vidika lažjega sprejemanja odločitev, vključno s težavnimi, vendar nujnimi reformnimi ukrepi, pa ima to v demokratično ne dovolj zrelih okoljih lahko precejšnje negativne posledice. Lep primer tega se dogaja na naši vzhodni meji - na Madžarskem.
Madžarska izkušnja z večinsko vlado
Nova zgodovina na Madžarskem se je začela aprila 2010, ko je populistična desnosredinska stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbána uspešno izkoristila ljudsko nezadovoljstvo s prejšnjo socialistično vlado in na volitvah dobesedno pometla s politično konkurenco ter pridobila dvetretjinsko večino v parlamentu. Kmalu po konstituiranju vlade so v vseh javnih ustanovah izobesili napise, da je šele zdaj Madžarska postala samostojna in suverena država (kljub dvema desetletjema formalne demokracije).
Toda to je bila šele nedolžna uvertura. Kmalu zatem je večinska populistična vlada začela kazati svoje temne plati. Začel se je vladni stampedo na vse institucije države ter na pravni red države nasploh. Lista nekonvencionalnih političnih ukrepov je dolga: od imenovanja predsednika države iz vrst strankinih parlamentarcev, zamenjave nadzornih svetov v vseh javnih podjetjih in zavodih, zamenjave vseh petih članov v medijskem svetu, prevzema računskega sodišča, bitke z ustavnim sodiščem, napada na neodvisnost centralne banke do spremembe zakona o ustavnem sodišču, novega medijskega zakona, novega zakona o centralni banki, pogostih sprememb ustave itd.
Največ o vladi pove način delovanja. V prvih treh mesecih na oblasti je šestkrat spremenila ustavo. Da bi ukrotila guvernerja centralne banke in ga prisila k odstopu, mu je vlada plačo znižala za 75 odstotkov. Istočasno je vlada oktobra 2010 sklenila uvesti 98-odstotni davek na vsa izplačila zaposlenim v javnem sektorju, ki presegajo 10.000 evrov, ter ta zakon uveljaviti retroaktivno že za leto 2010. Ker je ustavno sodišče presodilo, da je to protiustavno, mu je vlada z zakonsko spremembo omejila pristojnosti za presojanje o finančnih zadevah.
Dejansko je madžarska centralna banka kot edina med javnimi institucijami do sedaj vzdržala pod valom političnega cunamija. Začelo se je takoj po inavguraciji vlade, ko je predsednik vlade Orbán guvernerja centralne banke Andrása Simorja označil za "off-shore viteza" zaradi njegovega investicijskega podjetja na Cipru, ki se je ukvarjalo z upravljanjem finančnega premoženja, ki ga je Simor zaslužil s svojim preteklim delom v tujini. Simor je svoj delež v podjetju ob nastopu funkcije leta 2007 sicer prijavil, nato pa podjetje prodal. Toda to vlade ni zaustavilo: večkrat ga je pozvala k odstopu in ga k temu želela prisiliti tudi z drastičnim znižanjem plače.
Spor je kasneje, ob neuspešnem posredovanju ustavnega sodišča, še eskaliral. Guverner Simor je konec leta 2010 postopoma zviševal obrestno mero, da bi zaustavil inflacijske pritiske, kar pa ni bilo všeč populistični vladi, ki je zahtevala nižjo obrestno mero za lažje okrevanje gospodarstva. Ker ni bila uspešna, je konec lanskega leta Orbánova vlada predložila nov osnutek zakona o centralni banki. Ta je predvidel, da bi štiri izmed sedmih članov monetarnega odbora centralne banke, ki odloča o spreminjanju vodilne obrestne mere, imenoval parlament (do takrat je parlament predlagal samo dva člana, dva pa guverner). Decembra 2010 je ECB naslovila ostro kritiko na madžarsko vlado, da načrtovana sprememba zakona o centralni banki v povezavi s kritiko njene monetarne politike lahko pomeni poskus vlade, da prevzame nadzor nad monetarno politiko, kar je v nasprotju z načeli neodvisnosti centralne banke in monetarne politike od izvršne oblasti ter v nasprotju z evropsko pogodbo. Vendar pa ta kritika madžarske vlade ni zaustavila pri uveljavitvi zakona.
Konec decembra 2010 je parlament sprejel drugi del medijske zakonodaje. V prvem delu so zamenjali vseh pet članov medijskega sveta s strankarskimi pripadniki. Nov medijski zakon pa prinaša določila, da novi medijski svet skrbi za nadzor nad poročanjem medijev in ima pristojnosti, da izreka finančne globe medijem za vse zlonamerne javne objave, kot so denimo napadi na človeško dostojanstvo itd. Val kritik in opozoril iz EU je bil enormen, nakar sta predsednik države in zunanji minister izrazila pripravljenost za revizijo nekaterih, po njunem, "tehničnih detajlov" zakona.
Kontroverzna je tudi nova kazenska zakonodaja, ki določa, da lahko notranji organi pridržijo osebe, za katere obstaja sum sodelovanja pri nasilnem in organiziranem kriminalu ali zlorabi oblasti, do pet dni brez obtožnice. Duh delovanja novega zakona se je pokazal ob obisku kitajskega predsednika vlade, ko so madžarske oblasti poklicale vse Tibetance na Madžarskem na kontrolo njihovih dokumentov.
Nacistično retorika iz tridesetih let
Izjemno nekonvencionalni so bili tudi ekonomski ukrepi populistične vlade. Dejstvo je, da je predhodna socialistična vlada za seboj pustila državo v precej slabem stanju, s proračunskim primanjkljajem več kot 10 odstotkov, s friziranimi javnimi financami, z najnižjo stopnjo zaposlenosti v EU, z velikanskimi regionalnimi razlikami itd. Toda ukrepi vlade so bili res nenavadni za evropsko demokratično državo. Denimo, najprej drastično znižanje sredstev ter nato začasna ukinitev fiskalnega sveta, ki je zadolžen za neodvisen nadzor nad proračunom. Nato uvedba posebnega kriznega davka za banke, energetska in telekomunikacijska podjetja ter trgovska podjetja. Ta ukrep je bil naperjen predvsem proti tujim vlagateljem, ki so večinoma lastniki teh podjetij. Sledilo je efektivno podržavljanje zasebnega pokojninskega stebra. No, vlada je vsem zavarovancem dala "na izbiro", da se do 1. januarja 2011 odločijo, da sredstva, privarčevana v zasebnih pokojninskih skladih (skupaj okoli 10 milijard evrov), prenesejo na državo, sicer bodo izgubili pravico do državne pokojnine (približno tri četrtine celotne pokojnine), čeprav bodo ne glede na svojo odločitev prisiljeni plačevati obvezne pokojninske prispevke državi. Zadnji v seriji nekonvencionalnih ukrepov je zakon, ki naj bi pomagal kreditojemalcem, ki so kredite najeli v švicarskih frankih (dobrih 70 odstotkov vseh stanovanjskih kreditov na Madžarskem je denominiranih v frankih, kar je ob stalni depreciaciji forinta za mnoge dolžnike prineslo preveliko breme). Novi zakon določa, da so kreditojemalci dolžni odplačati kredite po tečaju 180 forintov za 1 frank, pri čemer tekoči tečaj znaša 235 forintov za 1 frank. Preostali del pa morajo pokriti banke, z argumentom, da so same krive, ker so bile tako neodgovorne pri posojanju denarja.
Madžarska vlada želi s serijo delno populističnih in delno avtokratskih ukrepov po lastnih besedah stabilizirati gospodarstvo in moralno prenoviti madžarsko družbo. Vsi, ki nimajo službe, naj bi jo dobili, drugi pa naj bi delali več za isto plačo. Med te ukrepe šteje tudi nova delovna zakonodaja, ki uvaja javna dela. Vsi, ki so brez službe tri mesece zaporedoma, so dolžni sodelovati v javnih delih, za kar dobijo minimalno plačo, v nasprotnem primeru izgubijo pravico do nadomestil in socialne pomoči.
Profesor László Keri, ki je pred tridesetimi leti pod okrilje vzel zelo uporniškega študenta Viktorja Orbána, pravi, da Orbán danes za to kampanjo "delo za vse" dejansko uporablja nacistično retoriko iz tridesetih let. Keri se še spominja svojega zadnjega besednega dvoboja z mladim Orbánom leta 1983, ko mu je rekel: "Ti in tvoji prijatelji ste tako agresivni kot Leninovi sinovi v času sovjetske Madžarske. Bog nas obvaruj, da bi kdaj postal predsednik vlade." Nehotena prerokba se je uresničila in Keri je 28 let kasneje izgubil službo na univerzi, formalno zaradi upokojitve iz starostnih razlogov.
Vzporednice s Slovenijo
Slovenske podobnosti z madžarsko situacijo so presenetljive. Tudi pri nas je levičarska vlada v prejšnjem mandatu državo z izjemno slabim vodenjem in s serijo napačnih ali ponesrečenih ekonomskih ukrepov privedla na rob gospodarskega zloma. Politična nesposobnost vodenja države nasploh in menedžiranja protikriznih ukrepov ter vpletenost predstavnikov izvršne oblasti v korupcijske in klientelistične škandale sta privedli do splošnega nezadovoljstva z vlado in do resne politične krize ter predčasnih volitev. Do idealnih razmer, v katerih lahko volitve naplavijo madžarski populistični plaz tudi k nam. Vodja največje politične stranke Janez Janša je svoje predhodne ambicije s 50+ hitro povečal na 60+. Tudi Sloveniji se obeta nekaj, kar zunaj imenujejo landslide victory. Še več, obetata se vzpon populistične desnice ter cunami na javne institucije in družbeno ureditev.
Marsikdo si je prejšnji teden morda oddahnil ob vstopu Jankovića na levici in Viranta na zmerni desnici v politično tekmo. Toda ta oddih je bil zelo kratkotrajen in predvsem kratkoviden. Vstop Jankovića in Viranta tega madžarskega scenarija resnici na ljubo ne preprečuje. Dejstva so preprosta. Janković objektivno zunaj ljubljanske regije nima velikih možnosti in bo težko zbral 20 odstotkov glasov na nacionalni ravni, kvečjemu manj. Na drugi strani pa Virantova lista, ki ponuja razumne programske točke in politično zmernost, zaradi premalo časa za organizacijo na lokalni ravni tudi ne bo imela realnih možnosti doseči več kot ta odstotek. Kar pomeni, da jo bomo v naslednjem mandatu zelo verjetno gledali v koaliciji z Janševo SDS, kjer bo hočeš nočeš igrala podrejeno vlogo v Janševi vladi. Glasovanje za Virantovo listo tako na žalost ne pomeni glasu proti, temveč za Janševo večinsko vlado. To je zelo realno dejstvo, ne glede na moje osebne simpatije do večine programskih točk Virantove liste.
Verjetno sodim med precejšnjo večino prebivalcev te države, ki si želi nekonfliktnih, neideoloških razmer ter predvsem enakih pogojev za vse in normalnega okolja za gospodarsko rast in razvoj. Želimo si predvsem priložnosti, da lahko normalno delamo in živimo in da nas država pri tem ne ovira. Želimo si delujoče pravne države in omejitev lovk klientelističnih navez, ki danes večinoma iz ozadja vodijo naše gospodarstvo. Vzpon populistične desnice v obsegu 60+ na žalost tega ne omogoča. Kvečjemu nasprotno.
Janševa noč dolgih nožev
Izkušnje z Janševo vlado iz predhodnega mandata nam kažejo, kakšne tendence glede metod vladanja lahko pričakujemo. S pomembno razliko - zdaj bo tudi politična sila bistveno močnejša zaradi enoglasne večinske podpore v parlamentu. Izkušnje s kadrovskim cunamijem za časa Janševe vlade, s političnimi zamenjavami v nadzornih svetih in upravah podjetij, v katerih ima država kontrolni, politični vpliv, z zamenjavami v upravnih odborih javnih zavodov, s političnim vdorom v obveščevalno službo, s ponarejanjem arhivskih dokumentov, z medijskim zakonom, z imenovanjem guvernerja centralne banke, kažejo, da bo cunami kadrovskih in institucionalnih sprememb v primeru večinskega vzpona populistične desnice le še nekajkrat hujši. Napovedi ustavnih sprememb, napovedi ukinitve trajnega sodniškega mandata, napovedi reorganizacije državne uprave gredo natanko v smer orbanizacije.
Vse to bo še veliko lažje izvesti zaradi težke gospodarske situacije. Naslednji mandat bo za vlado zaradi drsenja sveta v globoko recesijo javnofinančno izjemno težek, predvsem bo morala zarezati v število zaposlenih in plače v javnem sektorju in pokojnine ter podaljšati delovno dobo. Bojim se, da se glede pokojnin ne bo veliko spremenilo, pri čemer izhajam iz populizma Janševe vlade, ki ga je pokazala tako v svojem prejšnjem mandatu kot ob zadnjem predlogu pokojninske reforme. Jedro javnega varčevanja se bo zgodilo v procesu racionalizacije javne uprave, kar pa bo vlada hkrati izkoristila predvsem za politično lustracijo.
Poglejmo zgolj zadnjo tovrstno napoved, ki se zdi zelo sprejemljiva za širšo populacijo: ukinitev osmih ministrstev, s čimer SDS kani privarčevati milijardo evrov v štirih letih. Po mojih hitrih izračunih to pomeni ukinitev nekaj čez šest tisoč služb v državni upravi, če upoštevamo samo stroške plač in prispevkov, ne pa tudi odpravnin in nadomestil za brezposelnost. Zveni zelo všečno. Toda pomembno bo, katere agencije in katere javne službe bo nova vlada dejansko ukinila in katere ljudi bo postavila na cesto. Bojim se, da v konkretnih primerih glede racionalizacije ne bosta odločala racionalni premislek in ekonomska logika, pač pa politični komisarji.
Na žalost tudi na gospodarskem področju ne bo bistveno drugače. Kadrovski cunami v podjetjih, ki so posredno ali neposredno pod vplivom države, je neizbežen. Kot pravi kolega, "brusijo se noži za Janševo noč dolgih nožev". Večjih privatizacij, razen nesrečne NLB in Darsa, ni mogoče pričakovati, kajti to bi zmanjšalo bazo podjetij, kamor lahko vodilna stranka nastavlja svoje kadre in od koder lahko njeni ljudje kanalizirajo denar na zasebne in strankarske račune. To pomeni, da se stopnja klientelizma in korupcije ne bo zmanjšala, bo kvečjemu bolj hierarhično organizirana. Vedelo se bo, kdo sme. Zato je treba biti pozoren na tista podjetja, ki še niso bila izropana v prejšnjem Janševem mandatu (primer Luke Koper in Interevrope) in so še v dobri finančni kondiciji. Stava na Zavarovalnico Triglav verjetno ne bo napačna. Prav tako ne stava na TEŠ6. Zgodovina TEŠ6 kaže jasne politične sledi, pa tudi precej jasne finančne kanale. To, da se revizije tega posla doslej ni lotila nobena državna institucija, vključno z NPU, ni naključje. In ni naključje, da se tega ne bo lotila niti v mandatu prihodnje vlade.
Glede na mojo osebno izkušnjo se bojim, da bodo ti procesi "politično motivirane racionalizacije" in prevzemanja vseh vzvodov odločanja in upravljanja državne lastnine ter prisvajanja ponovno potekali za fasado racionalno argumentiranih nujnih reform ter peščice politično nedolžnih ljudi. Osebno upam in bi rad verjel, da se to ne bo zgodilo z zlorabo Virantove liste in upanj, ki jih polagamo vanjo. Še bolj skromno pa upam, da bomo vsaj obdržali večino služb, če že novih ne bo, in da bo noči dolgih nožev čim prej konec. Morda bomo nato čez en mandat bolj zreli za demokracijo in racionalno upravljanje države.
