Tako razumevanje poskuša narediti iz ustavnega sodišča instrument političnega boja in delitve na naše in vaše, cenenega hujskaštva take ali drugačne interpretacije zgodovine. Ustavno sodišče tako orodje ni in ne sme biti, zato je omenjena odločba mnogo globlja in pomembnejša.

Osrednje vprašanje te odločbe je razmerje med pravom in vrednotami. Pravo ni vrednostno nevtralno, brezdušen sistem pravil brez vrednot. To sicer ne pomeni, da je prilagojeno takemu ali drugačnemu vrednostnemu sistemu posameznih družbenih skupin, elit ali celo strank, saj se to zgodi le v diktaturi. Pravo demokratične družbe mora nasprotno temeljiti na skupnih vrednotah v družbi, ki vsem ljudem omogočajo človeka vredno življenje in uživanje njihovih pravic. Zato ustavno sodišče ni moglo mimo dejanja ljubljanskih mestnih oblasti, ki je odstopalo od takih skupnih vrednot, in zato je bila odločitev sodnikov soglasna, kar je morda mnoge celo presenetilo. Ustavni sodniki morajo biti zvesti tem skupnim vrednotam.

Simbolna narava Titovega imena

Osrednja točka teh skupnih vrednot je človekovo dostojanstvo, in to je tudi izhodiščna točka odločbe ustavnega sodišča. Sodišče jasno pove, da človekovo dostojanstvo ni le ena od človekovih pravic, ki je omenjena v 34. členu ustave, pač pa skupen izraz in razlog vseh človekovih pravic, ki jih zagotavlja ustava. Zato je človekovo dostojanstvo vsebovano že v 1. členu ustave, ki pravi, da je Slovenija demokratična republika. Bistvo ustavne demokracije ni v preštevanju glasov ali celo javnomnenjskih anketah, kot je navajala v obrambo poimenovanja Titova cesta Mestna občina Ljubljana. Tako razumevanje demokracije je v najboljšem primeru tiranija večine nad manjšino, najpogosteje pa le tiranija. To seveda jasno kaže, da referendum ni najbolj demokratična oblika odločanja, saj je kaj lahko uporabljen kot orodje te iste tiranije večine nad manjšino. To je treba imeti v mislih tudi pri razmišljanju o referendumu o družinskem zakoniku.

Nasprotno, bistvo ustavne demokracije je v tem, da je oblast omejena, tudi če je podprta z večino, in da mora vedno ravnati tako, da varuje človekove pravice in ne krni človekovega dostojanstva. Gotovo je to zavezo treba razumeti tako negativno kot pozitivno. Oblast ne sme s svojim ravnanjem sama krniti človekovega dostojanstva, hkrati pa mora ustvarjati razmere, v katerih tudi drugi ne bodo mogli krniti tega dostojanstva.

Te dni je slišati, da je zaradi krize in brezvestnega ravnanja številnih poslovnežev prizadeto dostojanstvo mnogih ljudi, ki ne dobijo plačila za svoje delo, zgubijo delo in morajo v skrajnem primeru živeti v povsem človeka nevrednih okoliščinah. To drži. Odločba ustavnega sodišča je vodilo za ravnanje oblasti tudi v teh primerih - oblast bi morala zagotoviti tako ureditev, da bi čim bolj varovala pred temi kršitvami človekovega dostojanstva. Vendar to ne more biti razlog za to, da ne bi ustavno sodišče odločilo o drugačni obliki posega v človekovo dostojanstvo, poseganja s poimenovanjem ulice, ki ga je obravnavalo.

Ustavno sodišče je jasno ugotovilo, da je ime Josipa Broza Tita simbol totalitarnega režima. Pri tem ni bistvena presoja njegovih osebnih ravnanj, pač pa simbolna narava Titovega imena. Ljudje imajo lahko zelo različne poglede na njegovo zgodovinsko vlogo in pomen, saj gre nedvomno za ambivalentno zgodovinsko osebnost - na eni strani osvoboditev izpod fašistične okupacije, na drugi strani povojni poboji, sojenja, ki ne zaslužijo tega imena, in sistematično kršenje ter zanikanje človekovih pravic. Morda so takrat mnogi mislili, da gradijo boljši svet, vendar so pozabili, da ga ni mogoče zgraditi z zločinom.

V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve, da je ustavno sodišče današnje kriterije človekovih pravic uporabilo za neki drug čas, ki jih ni poznal, in mu očitalo, da je totalitaren in nedemokratičen. To nikakor ne drži. Množični poboj je nezaslišan zločin danes in je bil to tudi leta 1945, krivičen proces je farsa prava danes in je bil to tudi takrat. Človekove pravice so obstajale leta 1945, kot obstajajo danes, saj so že takrat bile zapisane več kot 150 let. Nesporno je, da je povojni režim v Titovi Jugoslaviji temeljil na obsežnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic in človekovega dostojanstva ne glede na to, po katerih merilih ga presojamo, po takratnih ali po sedanjih. V odločbi ustavnega sodišča je jasno in podrobno predstavljeno, v čem je bilo teptanje človekovih pravic v tem režimu in zakaj je utemeljen na povsem drugačnih vrednotah, kot so vrednote temeljne ustavne listine in slovenske ustave.

Ta režim simbolizira Tito, saj je bil njegov oblikovalec, ustanovitelj in dosmrtni vodja, po njegovi smrti pa je hitro propadel, žal v krvavi vojni, ki je najbrž ne bi bilo, če ne bi bilo tega režima, saj bi se nasprotja in napetosti lahko sproti reševali. Poimenovanje ulice po Titu je poveličevanje tega simbola in nikakor ne zgolj administrativno opravilo. Ljudje na ulici živijo, uporabljajo njene naslove, se vozijo po njej, skratka ulica postane del njihovega življenja. S tem pa tudi njeno ime postane del tega življenja, skupaj z vsem, kar simbolizira.

In tu pridemo do osrednje ugotovitve ustavnega sodišča. S tem, kar simbolizira, pomeni uporaba Titovega imena za poimenovanje ulice poseg v človekovo dostojanstvo. Pri tistih ljudeh, ki so bili neposredne žrtve Titovega totalitarnega režima, je ta poseg neposreden in gotovo doživet kot osebna prizadetost. Vendar je s tem kršeno človekovo dostojanstvo vseh ljudi, saj se s tem poveličuje sistem, ki je bil utemeljen na kršenju človekovega dostojanstva. Zato se strinjam s sodnikom Zobcem v njegovem pritrdilnem ločenem mnenju, da v takem primeru izkazuje pravni interes praktično vsakdo. Pri oceni pravnega interesa ne gre le za vprašanje neke pravne podrobnosti - gre za razumevanje človekovega dostojanstva v demokratični družbi. Človekovo dostojanstvo ni le osebna dobrina prizadetih ljudi, pač pa skupna dobrina vseh, saj je temelj ustavne demokracije. To je po mojem mnenju temeljno sporočilo obravnavane odločbe ustavnega sodišča.

Obrazložitev odločbe ustavnega sodišča ni povsem jasna

Gotovo odpira ta odločba še druga vprašanja - kaj na primer z imeni drugih funkcionarjev prejšnjega režima? Menim, da nobeno drugo ime ne simbolizira prejšnjega totalitarnega režima tako močno in jasno kot ravno Titovo. Tako poimenovanje samo po sebi zato najbrž ne bi pomenilo poveličevanja tega totalitarnega režima. Ni pa mogoče tega povsem izključiti, saj je deloma odvisno tudi od okoliščin, v katerih do takega poimenovanja pride. Vendar, ustavno sodišče je svojo argumentacijo utemeljilo zlasti na tesni simbolni povezanosti Titovega imena s totalitarnim režimom ter sistematičnim in množičnim kršenjem človekovih pravic.

Za naprej pa je verjetno najpomembnejše vprašanje, kaj z drugimi poimenovanji ulic in trgov s Titovim imenom. Kolikor mi je znano, so ta poimenovanja vsa še iz časa pred sprejemom temeljne ustavne listine, ki skupaj z ustavo predstavlja temelj ustavne demokracije Slovenije. Ustavno sodišče je v odločbi le v predzadnjem odstavku kratko obravnavalo to vprašanje, kjer omenja, da naj bi bilo poimenovanje, ki se ohranja iz prejšnje ureditve, del zgodovine. Glede na to naj bi bila ustavno sporna le nova podpora simbolu nedemokratičnega režima, ki jo oblast daje sedaj, v novi slovenski ustavni ureditvi, čeprav glede tega obrazložitev odločbe ni povsem jasna.

S tem stališčem pa se ni mogoče strinjati brez pomislekov. Res je sicer, da obstaja pomembna razlika med novim poimenovanjem Titove ceste in starim poimenovanjem, ki je bilo izvedeno pred vzpostavitvijo slovenske demokratične ureditve in je postalo del zavesti ljudi. Vendar poimenovanje, ki je ohranjeno do danes, ni del zgodovine, je del sedanjosti. Kakšna je razlika med novim posegom v človekovo dostojanstvo in ohranjanjem starega? Celotna argumentacija ustavnega sodišča glede simbolne narave Titovega imena, poveličevanja totalitarnega režima in posega v človekovo dostojanstvo velja tako za nova kot stara poimenovanja po njem. Seveda je mogoče razumeti tradicijo nekaterih poimenovanj in malo je verjetno, da bodo dejansko prišla pred ustavno sodišče, vendar argumenti ustavnega sodišča ostanejo.

Na koncu naj poudarim, da je globina te odločbe ustavnega sodišča v vzpostavitvi pomena človekovega dostojanstva. Samo tisti, ki zlo mislijo, lahko razumejo, da nas deli - v resnici nas združuje okoli človekovega dostojanstva in sporoča oblasti, da nas ne sme deliti z neustavnimi simboli.