Njihov konec v nedogled odlaga nepripravljenost in nezmožnost vladne koalicije za sprejemanje političnih odločitev. Menjujejo se igralci, režiserji in statisti, v zgodbah pa smo priča tudi kopernikanskim obratom. Njihovi scenaristi iščejo vedno nove načine za ustvarjanje dramaturškega loka in podaljševanje napetosti: od neskončnega prelaganja rokov za "preučitev vseh možnosti" in usklajevanj med samimi ministri do naročanja novih študij, pogovorov s "potencialnimi partnerji" in vključevanja zunanjih presojevalcev.

Vse našteto ponazarjajo vprašanja, na katera kljub temu, da so prej omenjene limonade skoraj dnevno na sporedu, še nismo izvedeli odgovora. Kot recimo, zakaj je vlada za (ne)odločitev glede pogodbe o oklepnikih potrebovala 28 mesecev od priprtja nekdanjega prvega moža Patrie zaradi suma podkupovanja? Ali zakaj pri odločanju o TEŠ6 ne izkoristi možnosti štirimesečne "zamrznitve" vseh aktivnosti pri več kot 1,2 milijarde evrov vrednem projektu? Je bilo smiselno pripravljati konference o logističnem holdingu, če je končna odločitev prepuščena upravam in sindikatom družb, ki bi z njim izgubile poslovno samostojnost? Kako so lahko SŽ finančno sanirane, če te vladi le nekaj tednov kasneje pošljejo račun za preknjiženje 134 milijonov evrov, ki naj bi jih rešili insolventnosti? Zakaj so se koalicijski ministri skoraj leto spopadali za vpliv v NLB, razmišljanje o tem, kaj storiti z njenimi slabimi naložbami, pa prepustili kar samim bankirjem? Je bilo vladi res treba referendum o pokojninski reformi preizkusiti še na ustavnem sodišču in s tem pokazati šibkost?

Vse našteto je mogoče dati na skupni imenovalec. Če smo nekoč opozarjali, da bi se morala politika umakniti iz gospodarstva, se je v obdobju Boruta Pahorja politika umaknila iz politike. Breme sprejemanja političnih odločitev je pod masko družbenega konsenza preložila na ustavno sodišče, državno pravobranilstvo, odvetnike, nemške strokovnjake za premog in železnice, uprave bank in podjetij ali sindikate. Ustvarila je vladavino brezvladja, pri čemer je formalno vladajoča politika v imenu "stroke", prava, socialnega dialoga ali česa četrtega prenehala opravljati svojo osnovno nalogo. Ker se boji napraviti korake, je prenehala igrati košarko, to razmišljanje pa uspešno prenesla tudi na vodstva posameznih državnih podjetij in javnih zavodov.

Če je Janez Janša ob resda precej bolj vodljivih koalicijskih partnerjih vladi poveljeval izrazito piramidno, z jasno željo po poseganju v družbene podsisteme, je model vladanja sedanje koalicije še najbolj podoben nekakšni variaciji permanentne loja džirge, tradicionalne afganistanske skupščine. Težava ni le, ker slovenska interesna "plemena" seveda niso sposobna najti skupnega jezika, ampak ker kljub navidezni vključenosti "vseh in vsakogar" v procese odločanja - ali pa ravno zaradi nje - ti dejansko postajajo vse manj transparentni in demokratični. Ne le zaradi popolnoma razpršene odgovornosti, ampak zaradi zakritosti interesnih silnic, ki so v polju političnega bolj ali manj razpoznavne, pri ad hoc odločevalcih. Za demokracijo pač ni večje nevarnosti od politikov, ki resnično verjamejo, da sprejemajo nepolitične odločitve, o katerih naj se ne bi razpravljalo.

Posledice tovrstnega prelaganja odgovornosti se merijo v izgubljenih mesecih in milijonih evrov. Medtem ko na ministrstvu za obrambo skoraj pet let po izbiri dobavitelja oklepnikov še vedno ne vedo, ali bi država z razdrtjem pogodbe prihranila ali pa bi ji zaradi tožb nastali dodatni stroški, je ta proizvajalcem do zdaj že nakazala 70 milijonov evrov. Še trikrat toliko je od državnega HSE prejel Alstom, čeprav odločitve o TEŠ6 baje še ni. Na meji bizarnosti je zgodba o dveh opominih za plačilo 476.000 evrov, ki so jih ministrstvu za promet izstavili pomagači pri logističnem holdingu. Ali je za srednjeročno prihodnost naše države huje, da je zamudila dve leti pri sanaciji finančnega sistema, ali to, da je pospešila upokojevanje z napovedjo reforme, ki lahko celo pade, pa bo znano najkasneje ob objavi novega poročila OECD.

Upravičeno gre dvomiti, da je koalicija v sedanji sestavi sploh zmožna vladati na drugačen način: veliko bolj odzivno, z jasno določenimi prioritetami in cilji boja proti krizi. Dve koalicijski partnerici, ki v javnomnenjskih anketah hodita po robu parlamentarnega praga, si delita isti bazen volilcev, stanovska stranka, ki jo vodi podpisnik pogodbe s Patrio, pa politične točke lovi z nasprotovanjem vladnim reformam. Interesno in ideološko pisano združbo vodi premier, ki včasih lažje, drugič težje sobiva z lastno stranko in njenimi interesnimi sateliti, ki krožijo okrog finančnega ministrstva. No, če si je Pahor delal iluzije, da bo z "vsedemokratičnim" odločanjem nevtraliziral njihov vpliv, so mu jih zagotovo razblinili dogodki, povezani z logističnim holdingom, TEŠ6 in kapitalsko agencijo. Tudi zato bi že moral vedeti, da je včasih pač bolje sprejeti slabo odločitev kot nobene.