Notri, v velikanskem modrem ohišju, je deset strežnikov power 750 s skoraj tri tisoč procesorskimi jedri in srhljivimi petnajstimi terabajti rama, s katerimi Watson dvesto milijonov digitalnih strani človeške pameti preiskuje s hitrostjo norih osemdeset bilijonov operacij v sekundi.

To, po čemer se Watson razlikuje od običajnega Googla, je sposobnost, da razmišlja - po človeško. Razume vprašanje, dojema besedne igre, ima smisel za humor in ironijo, razlikuje pomembno od nepomembnega in na vsako najbolj zapleteno in najbolj dvoumno vprašanje da natančen odgovor. Vodilni v IBM so se zato odločili, da ga bodo predstavili v najbolj priljubljenem ameriškem televizijskem kvizu, kultnem Jeopardyju, in izzvali dva največja igralca v zgodovini te igre: Kena Jenningsa, živo legendo, ki je zmagal v štiriinsedemdesetih oddajah zapored, in Brada Rutterja, absolutnega svetovnega rekorderja po zaslužku v kvizih, ki je v Jeopardyju dobil vsega skupaj tri milijone in pol dolarjev.

Rezultat je bil pričakovan: Watson je pometel s svojima nasprotnikoma, osvojil je trikrat več denarja kot drugouvrščeni Jennings. Watson je na vsako vprašanje odgovarjal suvereno in v delčku sekunde, še preden sta nasprotnika sploh dojela vprašanje. Kako je ime raperju, ki je leta 2008 sodeloval z Eminemom? Katero mesto je bilo evropska prestolnica kulture leta 2010? Iz katerega semitskega dialekta se je razvil malteški jezik? Watson je z lahkoto bruhal pravilne odgovore in dvigoval publiko v studiu na noge, vse dokler ni tako premočno zaverovan sam vase odprl rubrike "Evropska unija", voditelj pa je prebral vprašanje:

- Medtem ko sta Hrvaška in Makedonija kandidatki za članstvo, je ena od držav nekdanje Jugoslavije že članica EU. Katera?

IBM DeepQA je kot obseden začel prelistavati svojih dvesto milijonov strani, v svojih elektronskih možganih je skombiniral osemdeset bilijard informacij, petnajst terabajtov rama se je kuhalo in kadilo iz modrega zabojnika, tri tisoč procesorjev se je treslo kot centrifuga v pralnem stroju, ko je Watson končno izstrelil odgovor:

- Srbija.

Cela štiri leta je torej ekipa iz IBM izdelovala stroj, ki zna prav vse, milijon knjig so naložili v njegov spomin, od Encyclopedie Britannice in Korana do priročnika za upravljanje potniških letal in šal o Muju in Hasu, na koncu pa dobili stroj, ki govori izumrle dialekte sanskrta in razume Joyceovega Uliksa, ni pa še slišal za - Slovenijo.

Čeprav sta bili že v vprašanju izločeni Hrvaška in Makedonija, slavni Watson ne samo, da ni vedel, katera od ostalih petih postjugoslovanskih držav je v Evropski uniji, ampak je poleg Srbije - ki jo je izbral z 61 odstotki gotovosti - pred Slovenijo postavil celo Črno goro, ki ji je dal 15 odstotkov verjetnosti. Nesrečna Slovenija, hja, ima po IBM-ovem superračunalniku samo ubogih 12 odstotkov možnosti, da vstopi v EU.

Lahko se zdaj preostali svet smeji modernemu zabojniku, ki je padel pri vprašanju za 8-bajtni commodor 64. Celo če gre za inferiorni občutek nemoči, je legitimno, da ne rečem človeško. Lahko se seveda smejejo Hrvati, ki jih strahotno veseli, da za Slovenijo ne ve niti najmočnejši računalnik na svetu. Celo kadar gre za navadno zavist ali zlobo, je legitimno, da ne rečem hrvaško. Če pa ne bi bil prebivalec preostalega sveta niti Hrvat, če bi bil torej Slovenec - bi se resno zamislil.

Superračunalnik svojega odgovora namreč ni izstrelil ne instinktivno ne nepremišljeno, prav tako ni zavestno poskušal sreče, kot to počnejo ljudje. Ne: Watson je, naj spomnim, prebral dvesto milijonov strani, IBM-ov vseved je prebral milijon knjig, človek bi moral tri tisoč let brati po eno knjigo na dan, da bi prebral toliko, kolikor Watson prebere v eni sekundi, nato bi človek potreboval ves kenozoik za komparativno analizo tega milijona knjig in kompetenten odgovor, za katerega Watsonu še naprej zadostuje ena sekunda, in preden se od srca nasmejem njegovi splošni razgledanosti, bi - če bi bil, kot pravim, Slovenec - dobro razmislil.

In se vsaj malo zamislil. In bi me vsaj precej zaskrbelo.

Po isti neizprosni algoritemski logiki, po kateri nezmotljivo ve, da je raperju, ki je sodeloval z Eminemom, ime 50 Cent, da je bila kulturna prestolnica Evrope leta 2010 Istanbul in da je malteški jezik nastal iz arabskega dialekta, Watson ve, da je edina postjugoslovanska država v Evropski uniji - Srbija. Odgovor je seveda nepravilen, da ne rečem neumen, a Watson ima tisto, česar neumni ljudje nimajo: ogromno znanja.

Ko tako IBM-ova centrifuga predpostavi, da to ne more biti Slovenija, ima - nasprotno od neumnih ljudi - za to razlog. Prebral je milijon knjig, prebral je tako Prešerna kot Žižka, tako Janeza Janšo kot Zmaga Jelinčiča, prebral je tako slovenske zakone kot zapisnike sej slovenskega parlamenta, tako poročila Transparency International kot poročila ameriškega veleposlanika v Ljubljani, Watson vsako jutro bere slovenske časopise in po tem, kar ve, Slovenija najverjetneje, pravzaprav z devetdesetodstotno gotovostjo, ni članica Evropske unije.

Glejte, to je tisto, kar bi hotel jaz, če bi bil Slovenec, slišati: Watsonove argumente. Slutim namreč, da bi bili zdravilno koristni. Potem pa bi - Američani ne bi imeli nič proti, to bi bila sijajna reklama za IBM - imenoval IBM DeepQA Watsona za predsednika Vlade Republike Slovenije. Vsekakor prej, preden ga Srbi imenujejo za ministra za zunanje zadeve.